Bogata beneška preteklost nekdanjega otoškega mesteca
Samo dejstvo, da sva se z upokojenim novinarjem RTV Koper – Capodistria in krajevnim zgodovinarjem Silvanom Savom srečala na sedežu Italijanske samoupravne narodne skupnosti v Manziolijevi palači v starem mestnem jedru, je bil skoraj samoumeven razlog, da sva se kar takoj zapletla v pogovor o preteklosti tega obmorskega naselja na majhnem apnenčastem polotoku med Koprom in Piranom. Sedela sva namreč v eni od sob ene najstarejših zgradb v Izoli, ki je bila v beneško-gotskem slogu zgrajena leta 1470. Značilna meščanska hiša, ki je dobila ime po nekdanjem izolskem županu Tommasu Manzioliju, se naslanja na drug arhitekturni biser – palačo Lovisato iz 16. stoletja, v kateri se je rodil znanstvenik Domenico Lovisato. Obe sta od leta 2003 lepo obnovljeni.
»Vse to spominja na čas, ko je bila Izola še otok (ta je bil od leta 1300 s kopnim povezan le s kamnitim mostom) in je spadala pod beneško oblast. V 15. in 16. stoletju, ko si je pridobila pravico do prodaje vina, oljčnega olja, soli in rib, je dosegla največji gospodarski in kulturni vzpon. Vendar je še zmeraj živela v senci Kopra, poimenovanega tudi 'Atene severnega Jadrana', in Pirana, saj je bila predvsem mesto ribičev in malih kmetov. Izolske soline, ki so se razprostirale med otokom in celino ter so bile manjše od koprskih in skoraj neprimerljive s piranskimi, se v mestnem statutu prvič omenjajo leta 1360, čeprav so obstajale že veliko prej. Sol, ki je bila tedaj sila pomembno tržno blago, so Izolčani razen v Benetke prodajali tudi na Kranjsko in v celjsko grofijo. Kasneje so začeli pridobivanje soli zlagoma opuščati in v 18. stoletju s to dejavnosti popolnoma prenehali. Na območju nekdanjih solin je nastalo močvirje, ki so ga v času Italije po prvi svetovni vojni izsušili, zasipali in naredili nabrežje,« pripoveduje 72 – letni Silvano Sau, ki je po upokojitvi leta 2002 začel še načrtneje proučevati zgodovino celotnega primorsko-obalnega območja. Plod tega ljubiteljskega dela je tudi trideset knjig (od tega štiri na osnovi starih razglednic), pri katerih je sodeloval kot avtor, soavtor ali urednik in so izšle pri izolski založbi »Il Mandracchio«.
Insula, Isola, Izola
Prvotno naselje, ki je stalo južno od sedanjega, je bilo v času preseljevanja narodov oziroma propadanja rimskega imperija v 5. in 6. stoletju uničeno, zato so se prebivalci zatekli na bližnji otok, kjer so postavili Insulo, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 972. Današnje krajevno ime tega mestnega naselja z 11.200 prebivalci potemtakem izvira prav iz njegove otoške lege ter se je od latinske Insule in italijanske Isole izoblikovalo v slovensko Izolo. Že pred letom 977 je naselbina postala last oglejskih patriarhov, med letoma 1280 in 1797 je bila pod Benetkami, nato pa – razen kratkega Napoleonovega obdobja (1806 – 1813) – do leta 1918 pod Avstrijo. Od tega leta do druge svetovne vojne je bila Izola s preostalo slovensko Istro v okviru Italije, od leta 1945 do 1954 del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, nato pa je prešla pod Jugoslavijo oziroma Slovenijo.
V Izoli so se v minulih stoletjih pogosto menjavali oblastniki, ki so se jim njeni romanski prebivalci vztrajno upirali, saj so želeli več pravic in samostojnosti. Nezadovoljstvo Izolčanom pa ni bilo uperjeno le proti Ogleju in Benetkam, marveč tudi proti kulturno-zgodovinsko in gospodarsko vplivnejšima mestoma Piranu in Kopru. V slednjem je bil od leta 1186 sedež škofije in je krojila usodo tudi Izoli, ki je bila pod njeno upravo. Tako je bila zaradi desetine (predvsem dajatev v oljčnem olju) v stalnih sporih s Koprom. Obenem pa je tudi Piran želel imeti vedno večji gospodarski in politični vpliv ter širiti svoje ozemlje prek meja s sosednjimi mesti, zlasti Bujami in Izolo. Zato je prihajalo do hudih sporov, ki so nemalokrat prerasli v prave medmestne vojne, tako da je moral leta 1320 posredovati sam beneški dož. Zaradi tega uporništva pa Izola ni bila deležna raznih ugodnosti in svoboščin beneške oblasti, ki bi lahko ugodno vplivale na hitrejši razvoj gospodarstva, obrti in trgovine.
»Fotografija na starejši razglednici je zanimiva predvsem zato, ker na njej še lahko vidimo ostanke obzidja, ki je obdajalo staro mesto na otoku in katerega nastanek sega v čas prehoda v 13. stoletje, ko so bili lastniki Izole oglejski patriarhi in so se z njim zavarovali pred Benečani. Slednji so kasneje to obzidje, ki je imelo kopenska in morska vrata, večkrat dodatno utrjevali; večje posege so izvedli zlasti leta 1411, ko so se bali turškega napada, in leta 1615 zaradi strahu pred Uskoki. Zatem so postopoma začeli obzidje podirati in s kamenjem zasipavati jarek in morje, ki je dotlej segalo čisto do hiš,« navaja član izolskega občinskega sveta Silvano Sau, na kar nas opozori še na štiri dimnike ob desnem robu posnetka, ki so pripadali francoski tovarni za predelavo in konzerviranje rib, postavljeni leta 1880.
Največja ribiška flota na Jadranu
To je bila prva tovrstna tovarna ob Jadranskem morju, ki so ji v Izoli v naslednjih letih sledile še štiri: 1881. Warhanek in Troian and Co., 1882. Degrassi in 1886. B. Noerdlinger. Čeprav je bila tedanja izolska ribiška flota z dvesto ribiči največja v severnem Jadranu, so bile potrebe tovarn za predelavo rib tolikšne, da so jih morale nabavljati tudi drugod po Evropi. Po letu 1920 so dobile nove lastnike in imena, pri čemer sta bili največji Ampelea in Arrigoni, po drugi svetovni vojni Iris in Argo, z združitvijo katerih je skupaj s koprskim De Langlade leta 1959 nastal kombinat konzervne industrije Delamaris. Njegovo proizvodnjo so novodobni lastniki nedavno preselili v Pivko, kjer bo predelava rib delala družbo predelavi piščancev(!).
V bližini prve tovarne za predelavo rib je tedaj še delovalo zdravilišče z žveplenimi termalnimi vrelci, ki jih je leta 1820 tu, na vzhodnem robu otoka odkril minorit Chiaro Vascotto. V novozgrajenem termalnem kopališču sv. Petra, ki predstavlja začetek izolskega turizma, so se že štiri leta pozneje kopali prvi gostje. Toda pospešena gradnja industrijskih objektov na tem območju ob koncu 19. stoletja je preprečila njihov obstoj, tako da so bile po prvi svetovni vojni opuščene. Vendar pa žvepleni vrelci še vedno obstajajo, zato bi prav lahko znova postali del tukajšnje turistične ponudbe.
Na panoramskem razgledniškem posnetku izstopa 36 metrov visok prostostoječi zvonik župnijske cerkve sv. Mavra, ki so jo na prostoru romanske predhodnice na najvišji točki nekdanjega otoka začeli graditi leta 1547 in posvetili šest let pozneje; zvonik s kvadratno piramidasto streho so iz navadnega istrskega kamna postavili leta 1585. Psevdoromanska triladijska bazilika z renesančnimi sestavinami je bila pozneje večkrat prezidana, pri čemer so notranjščino barokizirali. V cerkvi je deset baročnih oltarjev, Callidove orgle in več slik Petra iz Kopra iz 15. stoletja, v zakristiji pa hranijo monštranco iz leta 1444. Leta 2000 so prenovili fasado, pred dvema letoma so postavili nov križev pot.
»Razglednica iz leta 1924 prikazuje današnje Sončno nabrežje s hotelom na levi strani, v katerem je zdaj sedež občine. Izola je javno razsvetljavo dobila v začetku 20. stoletja in je bila na začetku – kakor vidimo na fotografiji – plinska, kasneje pa električna. V ozadju je predel Lonka, kjer je zdaj veliko parkirišče, nekdaj pa so bila tam mestna vrata,« pravi iskriv sobesednik, ki je tudi podpredsednik Italijanske samoupravne narodne skupnosti, in že odhiti na pogovor s starejšo Izolčanko iz Italije o njihovem družinskem grobu, saj je ravnokar pripravil za tisk monografijo o izolskem zgodovinskem pokopališču.
