Zagovornik staroslovenskih idealov

Zgodbe | sep. '14

Pravnik, politik in pisatelj Luka Svetec je kot politik v kranjskem deželnem zboru prvi govoril samo slovensko. Vanj je bil prvič izvoljen leta 1862, ko je zastopal sodne okraje Kočevje, Ribnica in Velike Lašče.
V tem okolišu je bil izvoljen še štirikrat, zadnji mandat pa je prekinil z odstopom 23. septembra 1873. Aprila 1867 je bil skupaj z grofom Jožefom Emanuelom Barbom in Lovrom Pintarjem izvoljen v dunajski državni zbor kot zastopnik kranjskih kmečkih občin, in nato še dvakrat potrjen.
Luka Svetec se je rodil 8. oktobra 1826 v Podgorju pri Kamniku. Na Dunaju je končal študij prava. Služboval je najprej v Ljubljani, nato ga je pot vodila na Hrvaško, pa spet v Slovenijo, leta 1866 pa je postal policijski komisar pri ljubljanskem mestnem magistratu. Kasneje je bil imenovan za notarja v Idriji, od leta 1873 pa vse do svoje smrti 21. januarja 1921 je živel v Litiji.
Svetec se je odločno zavzemal za Zedinjeno Slovenijo in pri dvaindevetdesetih letih še doživel uresničenje svojega političnega ideala – nastanek Jugoslavije. Več let je bil podpredsednik Društva sv. Cirila in Metoda, čeprav kot zastopnik društva leta 1892 ni dobil dovoljenja za govor na prvem slovenskem katoliškem shodu. Verjetno zato, ker bi tam med drugim dejal: »Branitelj narodnosti je torej vedoma ali nevedoma branitelj vere, nasproti pa tisti, ki poudarja samo vero, za narodnost pa mu ni mar, ne zadostuje svojemu namenu, ker zanemarja bistvene pogoje, pod katerimi si more naš narod ohraniti svojo vero.«
Svetca je podprl tudi dr. Ivan Tavčar, ki je na njegovem banketu 8. oktobra 1892 v svojem govoru poudaril, da ima Slovenec dve svetinji, ki ju mora braniti, to pa sta vera in narodnost, nikdar pa se ne sme vera uporabljati proti narodnosti, in nikdar narodnost proti veri.«
V pismu dr. Josipu Vošnjaku je Svetec 26. oktobra 1866, kak dan potem, ko so beneški Slovenci prišli pod Italijo, zapisal: »… ko bi se velikonemške misli kdaj uresničile in bi se Bismarcku posrečilo zediniti vse Nemce, mi pridemo naravnost pod Frankfurt, ako se prej od Nemcev ne razločimo, kakor so prišli zdaj benečanski Slovenci pod Italijo. Zakaj v tem primeru bi nas le narodnost mogla oteti nemškega potopa naša jasna, določna, z južnimi Sloveni v zvezi stoječa narodnost, bi dobila zagovornike med Francozi in Rusi, in Nemci sami bi morali spoštovati določno narodnost po svojem narodnem načelu.«
Svetec, ki je pisal tudi domoljubne pesmi, se je zavzemal za razumno naslonitev slovenskega knjižnega jezika na staro cerkveno slovanščino. Bil je pobudnik ustanovitve Dramatičnega društva 1886 in njegov prvi predsednik. Uveljavil se je tudi kot prevajalec iz slovanskih jezikov.
Umrl je kot najstarejši Bleiweisov sotrudnik in po njegovi smrti leta 1881 je bil razglašen za njegovega naslednika. Kot zagovornik pretežno staroslovenskih idealov se je po t.i. ločitvi duhov pridružil liberalcem.