Priložnost za vsakogar
Za Bredo Kutin lahko rečemo, da je najbolj znana slovenska potrošnica, saj je že vrsto let predsednica Zveze potrošnikov Slovenije. Zveza deluje že skoraj četrt stoletja, a v zadnjih dveh letih prestaja hudo preizkušnjo, saj je ostala brez finančne pomoči države. Kljub temu si še vedno prizadeva, da bi čim večjemu številu ljudi pomagala do ugodnejših nakupov. V eni od svojih zadnjih akcij poziva k skupinskemu nakupu električne energije, saj so na zvezi prepričani, da je pri računu za elektriko še vedno precej možnosti za prihranek.
Breda Kutin
Ljudje vas zdaj že tako dobro poznajo kot predsednico Zveze potrošnikov Slovenije, da si vas verjetno nihče ne bi bal opehariti …
Vsi me poznajo, ker smo že skoraj 25 let zelo glasni in smo iz nič naredili organizacijo, ki ima precejšen vpliv in jo ljudje spoštujejo. S tem povezano imam kar nekaj prijetnih izkušenj. Zgodilo se mi je že, da me je branjevka na tržnici, ko sem prišla po sadje in zelenjavo, peljala k svojemu sosedu, ker naj bi imel čisto sveže pridelke. Kadar pa želimo preverjati, kakšna je ponudba za povprečnega potrošnika, potem je seveda ne smem testirati osebno. Ker hočemo biti anonimni, pošljemo druge sodelavce.
So trgovci praviloma pošteni ali ne?
Popolnih ljudi ni. Če bi bilo vse idealno, ne bi potrebovali ne zakonov ne sodišč, ker bi se vse uredilo sporazumno. Nekateri potem, ko ugotovijo, da so kaj naredili narobe, poskušajo to popraviti. Drugi že ponudbo pripravijo z namenom, da bi pobrali čim več denarja. To sta dve skrajnosti. S pravimi goljufijami se ne moremo ukvarjati mi, ampak je to stvar organov pregona. Kako se ljudje vedejo, je stvar splošnega ozračja in etike, pri čemer pa je Slovenija v zadnjem obdobju zdrsnila zelo nizko. Ko smo začeli delati, je bilo zlasti prvih pet let po osamosvojitvi ozračje zelo dobro. Verjeli smo, da lahko v samostojni državi sami krojimo pravila in takrat so bila postavljena visoko. Besede so tedaj veljale več, kot dandanes velja podpisana pogodba.
Bi rekli, da so starejši ljudje, upokojenci, bolj ranljiva skupina potrošnikov in da nanje bolj prežijo najrazličnejši prevaranti?
Vsekakor. Že po izkušnjah iz sveta so starejši bolj ranljivi, pri nas pa so še posebej, ker se je spremenil naš ekonomski sistem. Starejši upokojenci so nekoč živeli v sistemu, ko jim ni bilo treba skrbeti, da podjetja, ki ima danes na pročelju tablo s svojim imenom, že jutri morda ne bo več. Starejši tudi bolj verjamejo, da tisto, kar je napisano, drži. Ne zavedajo pa se, da v oglasih glavno sporočilo ni v naslovu, ampak v drobnem tisku. Preveč so zaupljivi do prodajalcev, ki jim skušajo drago prodati stvari, ki jih starejši morda niti ne potrebujejo. Več težav imajo morda starejši tudi z evrom kot valuto.
Ali zato, ker en evro ne zveni prav veliko?
Če smo živeli prej v razmerah inflacije in smo imeli opraviti z velikimi številkami, je zdaj marsikaj videti poceni, čeprav v resnici ni. Rogljiček za en evro je drag. A nam en evro kaj hitro izpuhti iz žepa; in če vsak dan iz žepa izpuhti sam en evro, jih v enem letu izpuhti 365; torej kar spoštovanja vredna vsota.
Imate veliko starejših članov? Kaj jih največkrat muči?
Nekaj naših članov je že od začetka, nekaj pa je novejših. Najbolj ranljivi so tisti, ki še niso vešči uporabljati spleta in so tako navajeni delati po starem. A vse številčnejši postajajo tisti, ki se upokojujejo zadnjih nekaj let in se ne razlikujejo veliko od povprečnih potrošnikov. Na določen način so še boljši, ker imajo malo več časa, njihova sredstva so bolj omejena zaradi pokojnine in tako več razmišljajo, kako bodo porabili denar in za kaj. Koliko upokojencev je med njimi, ne vemo, saj v preteklosti nismo poskušali priti do tega podatka. Imajo pa upokojenci nekoliko nižjo članarino.
Koliko je vseh članov?
Več kot 7000. Za Slovenijo je to lepa številka, a še vedno premajhna, da bi lahko živeli izključno od članarine, kar pa je naš cilj.
Ali bi potrebovali večjo finančno pomoč države, če želite pomagati vsem Slovencem?
Že ves čas pomagamo vsem prebivalcem Slovenije. Pri številnih akcijah so pridobili vsi potrošniki. Dosegli smo, denimo, da potrošnik pri posojilu, za katerega se ugotovi, da je oderuški, lahko vrne le izposojeni znesek. Če gre za oderuški kredit, ga potrošnik preneha odplačevati takoj, ko vrne nominalno izposojeni znesek, tisti, ki je dal posojilo in se s tem ne strinja, pa mora dokazovati upravičenost svojega zahtevka. Taka rešitev je pomembna za vse potrošnike, saj je za te kredite značilno, da njihovi stroški nekajkrat presegajo izposojeni znesek.
Še veliko drugih stvari počnemo za vse potrošnike. Če bi iz državnega proračuna dobili denar za vsa testiranja, bi bili lahko vsi ti podatki na voljo vsem.
Pa vendar, država vam v zadnjem času zmanjšuje finančna sredstva?
Ne zmanjšuje, sploh jih ne dobivamo več. Ministrstvo za gospodarstvo in njegovi uradniki so vzeli v svoje roke razlago o tem, kaj jim nalaga zakonodaja. In čeprav imamo jasno sprejete usmeritve, kaj bodo počele nevladne potrošniške organizacije, so v letu 2013 razveljavili vse razpise, čeprav nacionalni program predvideva, da Republika Slovenija sofinancira potrošniško revijo. Tega sofinanciranja nimamo že drugo leto in ne da bi nam bilo to obrazloženo.
V decembru 2012 smo že imeli v rokah sklep za štiriletno pogodbo o brezplačnem svetovanju vsem potrošnikom, potem pa smo v septembru 2013 dobili obvestilo ministrstva, da je razpis razveljavljen.
Odvzeli so vam tudi evropski potrošniški center.
Njegovi gostitelji smo bili vse od leta 2006. Leta 2013 je bil objavljen nov razpis, ki pa so ga potem razveljavili in ministrstvo se je kar samo prijavilo Bruslju za izvajalca.
Številne brošure, ki smo jih pripravili za čezmejno nakupovanje, zdaj niso objavljene na spletu, čeprav so bile narejene s pomočjo javnega denarja. Ne promovirajo niti mobilne aplikacije Potrošnikov SOS, ki smo jo izoblikovali in je prilagojena slovenskim potrebam. Ob tem bi se morali vprašati, kako učinkovito so porabljena javna sredstva, namenjena potrošnikom. Očitno gremo nekomu močno v nos.
Kako vendar, saj je bilo vaše delo dobro ocenjeno.
Naš evropski potrošniški center je dobil najvišje možne ocene in je bil eden najbolje ocenjenih v celotni mreži. Imeli smo bistveno večji obisk in veliko rešenih pritožb, tako da so ljudje dobili povrnjen svoj denar. Zdaj pa se boste morali zelo potruditi, da ga boste sploh našli. Zdaj gre polovica denarja iz Bruslja za plače državnih uradnikov, namesto da bi šla v kak program za varstvo potrošnikov.
Bo Zveza potrošnikov Slovenije kljub vsemu preživela?
Na trgu imamo kot nepridobitna organizacija, ki ne sme imeti sponzorjev, pred seboj zelo velik izziv, a mislim, da smo najhujše prebrodili, ko je naša revija VIP popolnoma nepričakovano ostala brez sredstev za pokrivanje tretjine vseh stroškov v letu.
Kljub vsemu smo na najboljši poti, da se ne bomo le obdržali, ampak še okrepili. Biti potrošnik dandanes pomeni še eno službo za poln delovni čas poleg tiste, ki jo opravljamo sicer. To je lahko naporno, duhamorno in zahteva veliko znanja.
Ali zato potrebujemo zvezo?
Zato. Testi so magnet za nove člane: pravice, pomoč pri reševanju sporov, še bolj pomembna pa je pomoč pri izbiri in odločanju. Izjemno koristno je primerjalno testiranje. Z našimi testi lahko v neodvisnih laboratorijih preverjamo, kaj je res in kaj ni, in tu so prihranki zelo veliki. Za ZPS kot organizacijo iz majhne države je namreč pomembno, da smo sestavni del, evropske in svetovne mreže. Kako naj tudi sami testiramo tablice, telefone, fotoaparate, kjer je ponudba globalna? Njihove cene so zelo različne, lahko pa zelo dobre izdelke dobimo za bistveno manj denarja. Podobno je s televizorji, belo tehniko in drugimi izdelki, ki jih lahko precej preplačamo, pa ne bomo nujno dobili boljših. Brez testiranja tega ne moremo vedeti.
Kateri testi so bili najbolj zanimivi?
Ko smo testirali kreme za obraz proti gubam, me je kot žensko presenetilo, da sta samo dve resnično vsebovali učinkovino proti gubam. Cena zmagovalke je bila nekaj več kot 2,5 evra za lonček. Zelo uveljavljena blagovna znamka, ki je imela slab rezultat, pa je bila kar tridesetkrat dražja. To je šokantna informacija. Iz tega vidimo, koliko ponudniki vlagajo v blagovne znamke. Bolj kot jih oglašujejo, dražji mora biti potem izdelek, saj so stroški oglaševanja zajeti v ceno.
Pri testiranju hrane nimamo mednarodnega zaledja, saj je ponudba na vsakem nacionalnem trgu drugačna. Zaradi vsega tega bi bilo pomembno imeti več članov, saj bi tako lahko precej bolj učinkovito preverjali razmere na trgu. Tudi na področju prehrane bi lahko potrošnikom bistveno bolj pomagali pri izbiri,, pa čeprav ne gre za tako velike razlike v ceni.
Gre pa za izdelke, ki jih ves čas uporabljamo.
Točno to. Zaradi tega so na koncu lahko razlike zelo velike.
V zadnjem času ste zelo opozarjali na razlike v cenah bančnih storitev in na to, da lahko brez težav zamenjamo banko. Koliko ljudi se je odzvalo?
Včasih so rekli, da se je laže ločiti kot zamenjati banko. Odkar pa smo uvedli brezplačno in za vse dostopno primerjavo med različnimi bankami, so se zgodili določeni premiki. Tisti potrošniki, ki se ne bojijo zamenjav, so začeli menjavati banke in to se dogaja vedno bolj pogosto.
Še laže kot banko je zamenjati dobavitelja električne energije, a ga kljub temu ne zamenjajo vsi.
Več kot 80 odstotkov ljudi ni še nikoli zamenjalo dobavitelja. Dokler imajo ljudje še kaj sredstev, premalo razmišljajo o zamenjavi in tako jim na pogled majhni zneski polzijo skozi prste. Paradoks pa je, da se jim na primer letna članarina v ZPS, ki je za upokojence le 40,80 evra, zdi zelo velika. To pa je v resnici manj kot evro na teden. Mislim, da pri tem številni starejši na teden porabijo vsaj dva ali tri evre »preveč«. Izvzeti so seveda tisti, ki so povsem na robu preživetja in si članstva ne morejo privoščiti, ker morajo skrbno obrniti vsak cent. Govorim namreč o večini, ki o majhnih prihrankih ne razmišlja. Pri tem pa jim ni treba kupovati slabšega blaga, saj pogosto lahko za manj denarja dobijo boljši izdelek. So dvakratni zmagovalci zato, ker prihranijo in dobijo več.
Ali torej dobavitelja električne energije lahko zamenjamo brez večjih težav?
Kar zadeva dobavitelje, imamo v Sloveniji enostaven sistem. Določeni premiki so se zgodili ob liberalizaciji trga, še zlasti pa ob vstopu novega ponudnika. Vendar ugotavljamo, da so v letos zamenjave povsem zastale in da so se kljub vsemu dogajale določene podražitve. Veliko ljudi je ostalo še kar pri paketih iz časov pred liberalizacijo trga. Popuste in ugodnejše cene pa si zagotavljajo bolj dejavni potrošniki, tisti, ki se zganejo pravočasno.
Zdaj začenjate z novo akcijo, ki spodbuja k skupinskemu nakupu elektrike in plina. Kaj to pomeni?
Akcija ima širši pomen. Kot kaže, bodo cene spet začele padati. A pomembno je, da tako kot pri drugih izdelkih ne govorimo samo o ceni, ampak tudi o kakovosti. Lahko vam kdo ponudi zelo ugodno ceno za tri ali štiri mesece, kaj pa potem? Potem bodo lahko cene poletele v nebo. Ali pa se boste odločili, da boste šli k ponudniku, ki vas bo zavezal za določeno obdobje, tako da ga ne boste mogli zamenjati za cenejšega. Našo akcijo peljemo tako, da bodo ponudniki lahko licitirali samo navzdol. Izklicna cena je le izhodišče. Ceno, ki bo izlicitirana, mora ponudnik spoštovati vsaj 12 mesecev in kar je najpomembnejše, nobene vezave ter z informacijo o ceni za naprej.
Se potrošniki z registracijo še ne zavežejo za nakup?
Nihče ni k ničemur zavezan, vsem pa je skupno, da želijo biti zraven, da si želijo boljše ponudbe in zaupajo Zvezi potrošnikov, da je to varno in da ne bo čez dva ali tri mesece nič drugače. Po licitaciji bomo lahko dobili podatke o dosedanjem dobavitelju, o ocenjeni porabi v minulem letu in lahko bomo ocenili morebitni prihranek za vsakega potrošnika posebej. Na podlagi teh informacij bo potrošnik povedal, ali ga ponudba zanima. Pozivamo vse, da se prijavijo. Če sami ne uporabljajo interneta in elektronske pošte, naj to zanje naredijo otroci, vnuki ali sosedi.
Ali bo cena ostala nespremenjena, čeprav se za menjavo ne bodo odločili vsi prijavljeni?
Ponudnik mora zagotoviti nespremenjeno ceno, čeprav se za menjavo ne bodo odločili vsi. Izkušnje drugih držav kažejo, da se nikjer ni odločijo vsi in da gre za odločitev vsakega posameznika.
Bo postopek tudi v tem primeru enostaven?
Povsem. V podpis bodo dobili pogodbo in to je vse. Za nas je vse to pomembno tudi zato, da v Sloveniji potrošniki končno stopimo skupaj in vidimo, kaj lahko dosežemo kot skupina. Več kot nas bo, večje so možnosti za boljše pogoje. Za dodatne informacije lahko potrošniki pokličejo tudi na številko 080 8022.
V Sloveniji taki nakupi niso ravno stalna praksa.
Potrošniki smo najbolj razpršena množica. Imamo zelo veliko skupnih interesov, a jih težko udejanjamo skupaj. To je zelo pomembna stvar za naprej. Če se posameznik pogaja z velikim podjetjem, nima velike pogajalske moči, a če bi znali ta interes združiti, bi si zagotovili povsem drugačno moč.
Zveza potrošnikov je v tem primeru lahko pomembna. Za zgled vedno navedem Portugalsko, ki ima izjemno uspešno potrošniško organizacijo z več kot 400.000 tisoč člani. Tudi če upoštevamo, da je tam 10 milijonov prebivalcev, je število članov še vedno veliko. Predstavljajte si, kakšno pogajalsko moč ima taka organizacija. Njihova članarina je dvainpolkrat višja kot naša, čeprav je njihova kupna moč primerljiva z našo.
Kdaj je bilo teže, včasih, ko smo imeli samo en izdelek in nobene izbire ali zdaj, ob tako razkošni ponudbi?
Mislim, da je danes teže, ker je ponudba vedno večja in širša, s tem pa tudi vedno bolj nepregledna. Če nihče nič nima in vidimo kako stvar le na televiziji, še gre; ko pa vidimo, kako si sosed izmišljuje, kaj vse bo še imel, medtem ko moramo sami obrniti vsak cent, je veliko teže.
Včasih mi na kraj pameti ni prišlo, da bi se pogajala kot konjski mešetar. Potem so me počasi prepričali, da je nekaj povsem vsakdanjega prositi za boljše pogoje ali cene, da to še ne pomeni, da sam nič nimaš. Če pogledate naokrog, se najtrše pogajajo tisti, ki imajo največ. Ni jim težko reči, da je kaj predrago ali da ni dobro. V naši kulturi pa doslej tega nismo bili navajeni bilo in še posebej med starejšimi je bilo mogoče zaznati bojazen, kaj si bodo ljudje mislili, če česa ne bodo mogli plačati in če se bodo pogajali za ceno.
Ali ni pravzaprav zoprno, da se moramo kot potrošniki ves čas pogajati in biti ves čas na preži, da nas ne opeharijo?
Točno to. Mislim, da smo iz precej urejenega trga prišli na srednjeveško tržnico, kjer plačaš toliko, kot te ocenijo, da si sposoben plačati. V tem primeru pa je na določen način celo žaljivo, če se s prodajalcem nočeš pogajati. Zdaj smo že bliže takemu odnosu. Del ljudi to že dobro obvlada, velika večina pa se še počuti malce nelagodno.
Rekla bi še, da se je smiselno pogajati predvsem za velike nakupe, za osnovne stvari pa moramo predvsem vedeti, kaj je dobro in kaj ni. Nizkocenovne trgovine so povzročile zelo pomemben preskok v razmišljanju. Dojemali smo jih kot ponudnike cenenega blaga, a se je v bistvu izkazalo, da imajo za vsakdanjo rabo zelo dobre izdelke po zelo sprejemljivih cenah, in začeli smo se spraševati, zakaj bi za osnovne stvari plačevali več, kot je potrebno.
