Primorec s štajerskimi navadami
Franc Rado Jelerčič se je v življenju veliko selil, čeprav ne vedno po svoji volji. Trenutno živi v Ljubljani, a se počuti Primorca. »Rojen sem na Krasu, pa Nova Gorica mi je zelo pri srcu, saj sem tam živel 45 let. So mi pa na Primorskem radi rekli, da imam štajerske navade,« pove v smehu; otroštvo in mladost je namreč preživel na Teharjah.
Poleg Vzajemnosti ima naročenih več časopisov in revij, saj raje bere, kot gleda televizijo. Ob tem pove, da se je že kar nekaj znancev na njegovo pobudo naročilo na Vzajemnost. »Revija se mi zdi dobra, vso jo prelistam, vedno preberem članke z zgodovinsko tematiko, rešujem križanke, zelo zanimivi se mi zdijo mali oglasi.« Pogosto napiše kako pismo bralcev, zlasti o domoljubnih temah. Zavoljo vsega, kar je pod fašisti pretrpela njegova družina, saj se dogodkov še vedno živo spominja. Rojen je bil aprila leta 1927 v Velikem Polju pri Sežani. Fašistična oblast ni dovolila, da bi dobil slovensko ime Rado, kot je želela mama, pač pa je po očetu postal Francelj. A čez leta, kakor hitro je lahko, si je ime uradno spremenil. Oče je umrl za posledicami mučenja, ker ni hotel poitalijančiti svojega priimka. Že prej mu je umrla mama in Rado je postal vaška sirota. Bil je večkrat lačen kot sit, spal je po hlevih, dokler ga niso Tigrovci ilegalno spravili čez mejo k teti Justini v Jugoslavijo. Z njeno družino se je kasneje preselil na Teharje pri Celju, kjer je preživljal lepo otroštvo. Na tiste čase in na sokrajane ima lepe spomine. »Zato me zelo boli, ko zaradi povojnih dogodkov novinarji grdo pišejo o tej zelo zavedni slovenski vasi. Veste, med vojno so okupatorji od tam v Srbijo izselili 17 družin, med njimi tudi našo. Ko smo se smo se vrnili, nismo našli v hiši ničesar, pa so nam sosedje vse prinesli, od loncev do obleke.« Pri sedemnajstih se je pridružil partizanom, med drugim je bil tudi na sremski fronti. Bil je trikrat ranjen in šestkrat odlikovan. Je velik domoljub in redno hodi na proslave in druge slovesnosti, še posebej tiste na Primorskem. Da ne bi šla zgodovina zavednih primorskih Slovencev kar v pozabo, je svojo življenjsko pot in kruto usodo svoje družine opisal v več knjigah in jih izdal v samozaložbi: Domov se vrni živ, Razkosanje Slovenije, Poglej in si zapomni, Otrokova pot v svobodo, opisal je življenjsko pot narodne heroinje Mihele Škapin-Drine, v knjigi Naši fantje v vojskah je popisal zgodbe fantov, ki so bili prisilno mobilizirani v tuje vojske. »Kot metalurški inženir sem služboval v železarni Štore, kasneje pa v Železarni Ravne, kjer sem pisal strokovne članke. Pogosto sem pripovedoval o dogodkih iz družinske zgodovine in žena me je spodbudila, naj jih zapišem.« Sedma knjiga Živali so pametne, govori o živalih, ki so ga spremljale v življenju. Pogosto se je prepričal, da so živali boljše prijateljice kot ljudje. Ob tem se spomni, kako je kot mladenič imel v svoji sobi gnezdo os in niti ena ga ni pičila. Morda zato, ker jih je hranil z marmelado …
Dvajset let, vse do upokojitve, je bil zaposlen v Tovarni poljedeljskega orodja v Batujah. Z ženo, ki je, žal, že pokojna, sta imela na Ajševici vikend s sadovnjakom in vrtom, kjer sta nadvse uživala. Ko pa je ostal sam, se je odločil, da se preseli v Ljubljano, saj tu živita sin in hči z družinama. V črnuški Center starejših se je vselil kot šesti stanovalec, kmalu po njegovem odprtju. Tu je zadovoljen, udeležuje se različnih domskih aktivnosti, je tudi predsednik sveta stanovalcev in drugi stanovalci pogosto hodijo k njemu po nasvet ali pomoč. Pravi, da mu nikoli ni dolgčas. Domači ga pogosto obiskujejo, ima dva odrasla vnuka in devetletno vnukinjo. Sin ga je navdušil za računalnik in čeprav (še) ne pozna vseh računalniških trikov, mu je v veselje, zadnjo knjigo je že napisal nanj. Pripravlja pa že osmo knjigo o tem, da je »življenje eno samo učenje. Sam sem se nenehno učil, če nekaj znaš, lahko tudi nekaj dosežeš,« je prepričan Rado Jelerčič.
