S soncem in z ljubeznijo
Vinska hiša Vino Kupljen stoji sredi idilične pokrajine Jeruzalemsko-Svetinjskih goric. Začetki tradicionalnega družinskega vinogradniškega posestva segajo v leto 1836. Jože Kupljen je med prvimi profesionalnimi vinarji pri nas že leta 1976 stekleničil in etiketiral svoja vina v buteljke. Njegova vina so prejela najvišja priznanja na mnogih domačih in tujih ocenjevanjih, predvsem na najprestižnejšem Decanterju v Londonu in največjem AWC na Dunaju.
»V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bile razmere za mlade podobno brezperspektivne kot so danes. Zato mi je oče svetoval, naj grem v tujino in tam skušam doseči svoje cilje,« pripoveduje 67-letni Jože Kupljen. Izhaja iz meščanske družine v Ljutomeru; starša sta bila mojstra svojih poklicev - mama šivilja, oče pa krznar. Sam pa je odraščal tudi ob obdelovanju vinogradov. Njihovo vinogradniško družinsko posestvo ima korenine že v letu 1836, zato ne preseneča, da je Jože želel študirati vinarstvo in postati vrhunski strokovnjak.
Poslušal je očetov nasvet in odšel v Nemčijo, natančneje v Mainz. Kot poslovodja se je zaposlil v gostinskem lokalu in bil pri svojem delu tako uspešen, da je kmalu vstopil tudi v solastniški ali partnerski odnos. Iz Ljutomera je z njim odšla v Nemčijo tudi žena Nada, ki je bila njegova mladostna ljubezen. »Žena mi je varovala hrbet, držala pokonci tri družinske vogale in mi omogočala, da sem se strokovno razvijal. Njej gre tudi zasluga za to, da sem dosegel svoje cilje ter vlagal energijo in denar v znanje.« Še vedno sta oba aktivna in še vedno delata v obeh državah – v Sloveniji, kjer imata 16 hektarjev in pol vinogradov in znano gostišče Taverna, v Nemčiji pa imata svoje gostišče s tradicionalno mediteransko kuhinjo in domačimi vini. Gostišče, ki ima tudi sobe za oddajo, je kar 110 let imela v lasti ena sama rodbina, nato pa sta se izmenjala najemnik in novi lastnik, zdaj pa je že 34 let v lasti družine Kupljen.
Tudi Jožetova otroka sta zrasla ob delu; starejši sin Samo je še zlasti zavezan zemlji in trti, mlajši Ivan pa gostinstvu. Oba pa sta bila vzgojena v klasičnih vrednotah: »Želel sem jima zagotoviti najboljšo izobrazbo, zato sta od 4. razreda dalje hodila v najboljšo osnovno šolo v Mainzu, nato pa na zasebno klasično gimnazijo, kjer sta se ob drugih predmetih učila tudi staro grščino in latinščino. Klasična izobrazba spodbuja v človeku najboljše potenciale in vzgaja etične in moralne osebnosti. Poleg tega sem vedel, da zmoreta najzahtevnejši študij in nista me razočarala.« Starejši sin Samo je v Mainzu študiral ekonomijo in diplomiral iz vinskega marketinga, Ivan, ki je bil tudi dober športnik, pa je v San Franciscu študiral hotelirstvo. Starša sta ga večkrat obiskala in Jože pravi, da ni veliko manjkalo, pa bi kar ostal v Kaliforniji. »Predvsem severni del te ameriške zvezne države ima odlične možnosti za vina in marsikaj bi se dalo doseči …«
Klasična izobrazba in ljubezen do zemlje
Drugače kot mlajši brat, ki je ostal v Nemčiji in vodi zelo uspešno družinsko podjetje z restavracijo, se je Samo vrnil v Slovenijo, saj je pri nas našel svojo ljubezen. Najprej je bil direktor hotelov Kompas, zdaj pa je direktor Bauhaus Slovenija. Ves čas pa je zapisan tudi vinarstvu. Kolikor mu le dopušča čas, je rad v domači vinski kleti, sicer pa spremlja stroko, je na tekočem s svetovno enološko literaturo, je tudi zbiralec najboljših francoskih vin. Spominja se, da je očetu resneje pomagal v vinogradu že v drugem razredu osnovne šole. Kako zelo je predan zemlji in trti, je spoznala tudi njegova žena Lidija, ko jo je še osvajal in jo skupaj s prijatelji povabil v Jeruzalem. »Zelo je bil pozoren, toda ko smo prišli v vinograd, se je sklonil in pobral pest zemlje in nato še eno in še eno … Tako zamaknjeno je pregledoval strukturo zemlje, da je na nas pozabil in za dobre pol ure kar izgini iz družbe. Očaral me je s to svojo živo povezanostjo z zemljo, z življenjem.« Samo pravi, da vinarjenje sodi v sfero umetnosti: »Najprej moraš v popolnosti obvladati obrt, da lahko potem svoje delo nadgradiš do umetnine.« Govori o »rokopisu« vina – o legi, sorti, letniku: »Vino je zrcalo časa in kraja.« Nasprotno kot oče meni, da je 50 njihovih vin iz 12 sort grozdja preobsežen izbor. Pa vendar si je oče želel prav to - ustvariti pestro izbiro vin, ki bodo primerna za prav vsako priložnost. »Oče si je z delom v gostinstvu prislužil kapital in ga nato veliko vložil v razvoj vinogradov in kleti in si uresničil sanje. To je njegova prednost. Mnogi, ki živijo od vina, pa so se prisiljeni prilagajati zahtevam trga, tudi na račun svojih idej in sanj.« Samo doda, da je slovenski trg sicer majhen, premore pa veliko odličnih vinarjev, ki izvažajo svoja vina v tujino.
Zvezde in vinska banka
V vsaki vrsti Kupljenovih vin začutiš vonj zrelega grozdja iz vinogradov v Jeruzalemu, Svetinjah in Celovcu; izrazite posebnosti pa zaznaš tako glede na letnik, kot glede na sorto in sadnost ter prijetno sočnost vinske kislosti Jeruzalemskih goric. Vsa vina izvirajo iz uradno kontrolirane trgatve, so vedno samo vrhunska ali vrhunska vina s predikatom. Jože Kupljen je že od začetka deloval v dveh državah in z mislijo na internacionalni prostor vzgajal najboljša vina – vse do vin Stars of Styria, ki že nosijo "zvezdniška" imena (White Star of Styria, Red Star of Styria, Red Star of Jeruzalem, Sirius itd.), nastajajo pa še nove zvezde.
Da so prišli do tako visoke in široke prepoznavnosti, pa je Jože nenehno nabiral nova znanja in vlagal v razvoj veliko energije, truda pa tudi denarja. Tako, kot je ustvarjal svoje sanje, je pomagal ustvariti tudi sanje svojega znanca, sicer strokovnjaka iz Kmetijskega inštituta, ki si je želel svoj laboratorij. Jože mu je posodil denar in ga tudi moralno podprl, da je na novo začel in tudi uspel v Nemčiji. Vračila posojila ni hotel sprejeti, saj je menil, da so strokovna analiza vin, ki mu jih opravlja še zdaj, pa kritična ocena in svetovanje ter seznanjanje z najnovejšimi svetovnimi tokovi več vredni kot posojeni denar. To posojilo je bilo za Jožeta kot vložek v znanje in razvoj.
Ob rasti vinske zgodbe je Samova žena mag. Lidija Gabrijelčič Kupljen službo na borzi zamenjala za trženje in marketing njihovih vin. »V zadnjih petih letih, kar je Lidija v tem poslu, smo stil naših vin malce modificirali,« pojasni njen mož Samo. Hiša Kupljen je tudi prva v Sloveniji začela s t.i. nacionalno vinsko banko. Zamisel zanjo je oče Jože dobil od svojega ameriškega prijatelja Kurta, sicer pilota v Delti Airlines, ki mu je potožil, da je leta 1987 zaradi borznega zloma izgubil velik del vrednosti svojih delnic 1st National Bank of America. Jože mu je v šali dejal: »Če bi vložil v 1st National Wine Bank of Slovenia, pa bi še danes ohranil vrednost naložbe in še dobro bi se imel.« Šele čez čas se je zavedel pomena te svoje spontane ideje in nastala je prva vinska banka v Sloveniji, morda celo v svetu.
Naklonjenost kardinala in vino za papeža
K dobremu vinu sodi tudi dobra hrana; njegova nemška restavracija v Mainzu je zaradi te kombinacije kmalu zaslovela daleč naokoli. Na nedeljska kosila je prihajal tudi kardinal Hermann Volk, ki je kasneje nominiral papeža Janeza Pavla II. Po kosilu je rad poklepetal z Jožetom, še zlasti, ker je bil kot mladenič ministrant in je celo na pamet znal latinsko mašo ter s tem pomagal starejšemu duhovniku, ki je hitro pozabljal tekst. Kardinal se je spomnil nanj tudi na smrtni postelji, ko si je zaželel nekaj okusne hrane. Jože mu jo je sam prinesel in skupaj sta popila nekaj požirkov vina. Je pa dvoje Kupljenovih vin pil tudi papež, ko je bil na obisku v Sloveniji; jedilnik z obeh obiskov pa oče Jože hrani med svojimi dragocenimi dokumenti.
Jože Kupljen je kritičen do slovenske politike. Meni, da bi lahko dosegli veliko višji standard, da bi ljudje bolje in laže živeli, bili bolj zadovoljni in odprti, s tem pa tudi bolj ustvarjalni. Kljub nezadovoljstvu z marsičem, se sam domovini ni nikoli odpovedal - zaradi rodov pred njim, ki so obdelovali griče in združevali moč in lepoto zemlje in neba v izjemna vina, pa tudi zaradi naravnih lepot Slovenije ter delavnosti in prijaznosti ljudi. »A, žal, je vmes politika, ki ne spodbuja teh dragocenih možnosti in skrbi bolj zase kot za ljudi,« pravi. Pa tudi Nemčiji se ne odpoveduje – dala mu je možnosti, kakršnih mu domovina, žal, ni nudila; njemu in njegovi družini je omogočila znanje in razvoj, dala mu je širino, predvsem pa mu ponudila možnosti, ki jih je s prizadevnostjo, delavnostjo in zdravimi ambicijami še oplemenitil.
