Dobro ohranjeno staro trško jedro

Zgodbe | okt. '14

»Mozirje sega od Celin do Soteske na levem in desnem bregu Savinje. Proti jugu poteka meja nekdanje (združene) občine med mozirskimi in braslovškimi Dobrovljami, na zahodu meji Križnik, na severu se dotika vrha Goličke planine (Golte), proti severovzhodu in vzhodu pa ga zamejujejo naselja Florjan, Skorno in Slatina,« je začel pripoved o največjem kraju v Zgornji Savinjski dolini, ležečem ob zahodnem robu Mozirske kotlinice, 93 – letni publicist Aleksander Videčnik, ki se je potem, ko se je leta 1977 kot direktor Celjske mestne hranilnice upokojil, preselil v Mozirje ter se zagnano vključil v kulturno življenje tega kraja in Zgornje Savinjske doline.

Med tem hribovitim svetom je nekaj bolj ali manj obsežnih dolin, med katerimi je največja mozirska, ki je od Celin do Soteske dolga približno tri kilometre in na najširšem mestu široka dva kilometra. Na začetku in na koncu te doline sta dve pravi soteski (med Sotesko in Letušem ter Mozirjem in Nazarjami), kjer je Savinja zarezala svojo strugo v trdi triadni dolomit, tako da so skoznje s težavo naredili cesto. V tej majhni kotlini na prehodu iz Zgornje v Spodnjo Savinjsko dolino je nastal trg Mozirje, katerega poglavitna prednost je bila njegova prometna lega, saj je skozi dolino tekla cestna povezava iz celjskega okrožja do Kamnika.
Ime izvira iz nekdanje močvirne okolice kraja
Reka Savinja je s svojimi pritoki omogočila razvoj različnih obrti in je zaradi svoje čistosti nudila tudi druge možnosti prebivalcem ob njej. Toda ker je sprva tekla po mozirski dolini povsem neukročena, je povzročala zamočvirjenost in omejevala obdelovanje kmetijskih površin v ravnini. Zato je bil tudi sam trg Mozirje prvotno poseljen na višje ležečem zemljišču, kjer se je ob cesti Ljubija – Nazarje izoblikovalo staro trško jedro z župnijsko cerkvijo sv. Jurija, katerega srednjeveška podoba je še vedno dobro ohranjena. Najstarejše trške hiše iz 16. stoletja opozarjajo na svojo starost z zgodnjerenesančnimi arhitekturnimi sestavinami, kot so oboki, kovani okenski križi, kovana vrata, ostanki stebrov. Največ stavb pa je iz poznega 18. in začetka 19. stoletja ter jih predstavljajo baročne hiše s tradicionalnimi tlorisi, poznobaročnimi oboki in klasicističnimi zunanjščinami. Posebnost trga so vhodni portali in klesane klopi iz tufa, ki je doma v Savinjski dolini.
»Najstarejši potrjen vir o krajevnem imenu je darilno pismo oglejskega patriarha Palegrina iz leta 1146, izdano v Tolminu, v katerem se omenja tudi priča iz 'Mosiri', medtem ko je v izročilni listini Viljema Vovbrškega iz leta 1241, nastali v Mozirju, navedena 'provinca Moziri'. Vendar so današnjemu kraju gotovo dali ime slovenski predniki. Že krajevni kronist Franc Praprotnik je zapisal domnevo, da gre za slovenski koren iz besede močvirje. Tako je menil tudi domači raziskovalec Fran Hribernik. Oba sta ime utemeljevala z dejstvom, da je bila okolica Mozirja nekoč izredno močvirna. Mozirski kronist Žiga Laykauf navaja tudi utemeljitve v starih imenih posameznih predelov v okolici trga Na Mlakah, Žabja Mlaka, Lave in podobno. Takšno razlago izvora krajevnega imena Mozirje sta zapisala tudi etimologa dr. France Bezlaj in dr. Marko Snoj, ki ga izpeljujeta iz občega imena mozirje v pomenu močvirje,« pravi Aleksander Videčnik, ki o tem med drugim piše tudi v svoji knjigi »Podobe iz preteklosti Mozirja«, eni od 32 samostojnih knjižnih del, ki so pretežno zgodovinske in narodopisne vsebine ter zajemajo kraje v Zgornji Savinjski dolini in Celje.
Ko sva se z našim pronicljivim sogovornikom v njegovem krog in krog s knjigami in drugimi gradivi obloženem delovnem kabinetu ustavila ob mozirski razglednici z začetka minulega stoletja, nam je najprej opisal zgodovino šolstva v »biseru Savinjske doline«, kakor je Mozirje poimenoval pesnik Anton Aškerc, ki je med letoma 1892 in 1894 tu kaplanoval. Prav v tem času so se začele sklepne priprave na gradnjo novega šolskega poslopja, ki ga vidimo v ospredju zgornje leve fotografije. Slednja v ozadju prikazuje tudi dotedanjo šolo v kaplaniji, zgrajeni leta 1833, ki pa je postala pretesna, saj se je po letu 1845, ko je bilo dovoljeno otroke poučevati v materinem jeziku, obisk močno povečal. Potem ko je posebna komisija pod vodstvom okrajnega glavarja (v njej je bil tudi kaplan Anton Aškerc) potrdila načrt in lokacijo, je mojster Franc Skaza iz Šmartnega pri Velenju – za 14.850 goldinarjev - začel z gradnjo in jeseni leta 1896 se je v novi šoli začel redni pouk. Ta se je tu odvijal do približno sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so zgradbo podrli in na tem prostoru postavili blagovnico, sedanji Mercatorjev market, šolo in vrtec pa so zgradili izven trga.
V stari šoli in kaplaniji zanimivi muzejski zbirki
Dvonadstropna stavba iz leta 1833 ob današnji Savinjski cesti, v kateri sta bili prvotna šola in kaplanija ter pred drugo svetovno vojno tudi občina, pa še vedno stoji. V njenih spodnjih prostorih je kavarna – slaščičarna Polonca, v zgornjih pa je osrednja krajevna knjižnica postavila muzejsko zbirko 'Mozirje in Mozirjani' ter osebno zbirko zbiralca Aleksandra Videčnika, ki je nastajala od leta 1936 in jo je leta 1999 podaril kraju Mozirje. Zajema predvsem različne dokumente, stare tiske, votivne podobice, knjige, listine in stare bankovce. Poseben del je posvečen osebnim spominkom in priznanjem, na ogled pa je tudi nekaj zanimivih rokopisov in vsa njegova samostojna avtorska dela.
V vili »Zori« na pobočju breškega zaselka Rožnika severno od Mozirja je živel nadučitelj in sadjar Franc Praprotnik, ki je imel pri hiši tudi sadovnjak, v katerem je pripravljal sadjarske delavnice, prav tako pa je zasnoval sadovnjak pri šoli, v katerem so se učenci učili sadjarjenja. Vsakemu od njih je po zaključenem šolanju podaril sadiko iz šolske drevesnice, da jo je posadil na svojem domu. Pisal in predaval je o sadjarstvu ter bil pobudnik sadjarjenja še v drugih krajih. Velike zasluge ima tudi za ohranjanje krajevne preteklosti, saj je začel pisati trško kroniko.
Na mestu, kjer danes stoji župnijska cerkev sv. Jurija, se že leta 1241 omenja kapela, posvečena istemu svetniku. Pozneje so tu zgradili gotsko cerkev, ji okrog leta 1500 na severni strani prizidali zvonik, po prezidavah leta 1754 pa je dobila zdajšnjo podobo. Prezbiterij je leta 1888 poslikal Matija Bradaška, obok ladje in kapele leta 1891Tomaž Fantoni, mogočna slika farnega patrona sv. Jurija je delo Fortunata Berganta iz leta 1763, oltarja v kapelah so iz leta 1890 in ju je izdelal domači rezbar Ivan Cesar, marmornato prižnico, narejeno leta 1695, pa so sem prinesli iz ljubljanskega kapucinskega samostana. Nizka hiša pred cerkvijo je bila sirotišnica, v kateri so trški reveži dobili prenočišče in hrano. Delovala je do prve svetovne vojne, kasneje pa so jo ob urejanju struge Trnave porušili.
Ob ogledovanju razglednice s podobo razširjenega cestnega trga iz medvojnega časa nas je Aleksander Videčnik, ki je zaradi svojega obsežnega domoznanstvenega dela (zdaj proučuje ljudske godce v Zgornji Savinjski doli) postal častni občan občin Mozirje, Nazarje, Ljubno in Gornji Grad, opozoril predvsem na tri hiše. V pritličju prve na desni, v kateri je živel mozirski kronist, pesnik in publicist Žiga Laykauf – Lajakov (1868 – 1938), je bila tedaj hranilnica in posojilnica, v naslednji je bila trgovina z mešanim blagom (in bencinsko črpalko pred vhodom) Davorina Melavca, ki je tudi izdal to razglednico, medtem ko hiša usnjarja Makseta iz prve polovice 19. stoletja na nasprotni strani sodi med najpomembnejše arhitekturne spomenike v kraju.

Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media