Vedno je sledila svojim ciljem
Le kdo na trebanjskem koncu ne pozna Majde Ivanov? Odločna in energična gospa, ki sta jo že kmalu začeli zanimati pravo in tudi politika, je prehodila zanimivo poklicno pot. Preden se je leta 2008 upokojila, je bila direktorica trebanjskega doma starejših občanov, ki ga je postavila na noge in je še med najuspešnejšimi v državi.
Gospa Majda v pokoju ne miruje, vedno pa najde čas tudi za branje časopisov in revij, med njimi pa ima posebno mesto Vzajemnost, ki jo je spremljala že na delovnem mestu, ob upokojitvi pa se je nanjo naročila. Prebere skoraj vso, najprej je na vrsti aktualna tema, pa nasveti strokovnjakov, zanimajo jo tudi zgodovinski prispevki in društveno dogajanje. Teme, ki jih je spremljala že službeno, jo zanimajo še vedno. Pa tudi ljudje se še z različnimi vprašanji obračajo nanjo.
Majda Ivanov je že zelo zgodaj odrasla, poročila se je mlada in že pri 18 letih si je zadala, da bosta z možem zgradila hišo. V njenih časih so se mladi čim prej zaposlili, da so prišli do lastnega denarja. Njena prva služba je bila v trebanjskem Labodu, kjer je delala kot delavka. Že kmalu se je odločila, da se bo šolala ob delu, in se vpisala na administrativno šolo. Toda nadrejeni nad tem niso bili navdušeni in ker ni dobila prostega dne za opravljanje izpita, je dala odpoved, odločena, da šolo tudi konča. Potem je bila šest mesecev brez zaposlitve, bilo je težko, vendar je bila zadovoljna, da je sledila svojemu cilju. Med šolanjem se je prijavila na razpis, v katerem so priznani ljubljanski odvetniki iskali administratorko. Gospa Majda pravi, da se je pri njih veliko naučila, začelo pa jo je zanimati tudi pravo. Ob delu se je vpisala na študij prava v Mariboru in še preden ga je končala, ji je uspelo najti službo pravne referentke v Elektrotehni. Potem se je 10 let vozila na delo v Ljubljano, ker pa je imela družino, jo je vleklo domov in na koncu je med službo v Trimu in na Samoupravnih interesnih skupnostih izbrala slednje, kjer je eno leto delala kot vodja. Tako jo je pot pripeljala na občino, kjer je leta 1987 postala sekretarka za družbene dejavnosti, kasneje sekretarka za gospodarstvo in proračun, hkrati pa je bila tudi podpredsednica izvršnega sveta občine. Zatem je politično delo, kjer se je sicer izvrstno znašla in so jo mnogi videli tudi v vlogi županje, zapustila in se odločila za vodenje nastajajočega doma starejših občanov v Trebnjem.
Začela je sredi betona
Marca 1999 je prevzela vodenje doma tako rekoč sredi betona. Tedanji župan Pungartnik, ki ji je tudi sicer stal ob strani, ji je dal star računalnik, rabljeno mizo in stole. »Pri nastajanju doma mi je pomagala Marjeta Kotar, nekdanja sodelavka z občine, kasneje sem dobila še računovodkinjo in prve mesece smo delale zastonj, celo za registracijo doma sem založila svoj denar,« se spominja gospa Majda. To je bil prvi dom starejših po osamosvojitvi Slovenije, ki je moral sam zagotoviti finančna sredstva za nakup opreme, za kar so morali najeti posojilo. Zagonska sredstva za začetne stroške poslovanja je država nakazala šele pol leta po ustanovitvi, za prve mesece poslovanja pa jim je denar posodila občina, pa so ga kmalu vrnili. Kljub slabim napovedim so že prvo leto zaključili pozitivno, čeprav so dom odprli šele septembra, je bil do konca leta poln in v njem 130 stanovalcev. Pri tem pa poudari, da ji je vse to uspelo, ker je imela čudovito ekipo. Prva štiri leta, ko je bilo najteže, so jim pomagali tudi fantje, ki so se odločili za civilno služenje vojaškega roka. Gospa Majda s ponosom obišče dom, zadovoljna je, ker je dosegla svoj cilj.
Še vedno pa je zelo aktivna – že pet let sodeluje v izpitni komisiji pri Državnem izpitnem centru, predava na trebanjskem Centru za izobraževanje in kulturo vsem tistim, ki želijo pridobiti poklicno kvalifikacijo za socialne oskrbovalce, je članica nadzornega odbora Občine Trebnje in članica upravnega odbora medgeneracijskega društva, pa tudi podpredsednica univerze za tretje življenjsko obdobje, vodi pa tudi skupino za samopomoč starejših v oskrbovanih stanovanjih Čebelica.
Zadnje čase posveča več časa tudi družini – invalidnemu možu in hčerkama, predvsem pa vnukom. Včasih ji zaradi številnih službenih obveznosti ni ostalo veliko časa za družino, zato je vesela, da ga je zdaj več in da se dobro razume z mladimi.
