Bahia – duša in srce Brazilije

Prosti čas | nov. '14

S svojimi naravnimi bogastvi, modernimi mesti ter obmorskimi vasicami, kjer se domačini veselijo dnevnega ulova rib, ter z bogatim kulturnim izročilom, kulinariko in religijo je Bahia zame duša in srce Brazilije. Ima vse in nič. Najlepše peščene plaže in najbolj revne predele v državi. Ta mešanica nasprotij, lahkotnosti življenja, poplesavanju in sproščenosti na ulicah Salvadorja ali uživanja v barih na eni izmed plaž te očara do te mere, da se vedno znova vračaš v deželo sonca in prešernih ljudi.

Ko sem se z avtobusom bližala cilju, se je v daljavi že kazal svetilnik Farol da Barra, ki je eden najstarejših, še ohranjenih svetilnikov v Južni Ameriki. V njem so uredili pomorski muzej in je zdaj najbolj priljubljena točka, s katere domačini uživajo v sončnem zahodu.
Bahia je center afriško-brazilske kulture, ki se je oblikovala v njegovi pol tisočletja dolgi zgodovini. Portugalci so kmalu po prihodu odkrili, da so tod ugodne razmere za gojenje sladkornega trsa. Salvador je bil glavno pristanišče za trgovino s sužnji iz Zahodne Afrike, ki so jih potrebovali za delo. V 17. stoletju so na leto pripeljali do 15.000 sužnjev. To dejstvo je pomembno za razumevanje zdajšnje demografske in kulturne podobe celotne Brazilije. Sužnji so s seboj prinesli svojo glasbo, ples, kulinariko, religijo in ustvarila se je nova afriško-brazilska kultura. V pomorskem muzeju me je v oči zbodel oglas iz časopisa, v katerem piše, da potrebujejo delavca na plantaži za plačilo 10 USD na dan, kar je približno toliko, kot danes zasluži povprečen delavec v Bahii. Tu je še močno zakoreninjeno animistično verovanje candoble, ki temelji na afriškem verovanju in božanstvih, razširjeno pa je po več brazilskih državah.
Prvo glavno mesto
Salvador, glavno mesto zvezne države Bahie, leta 1549 ustanovijo Portugalci. Postane prvo glavno mesto in ta primat ohrani vse do leta 1763, ko to vlogo prevzame Rio de Janeiro. Arhitektura in urbanistična ureditev mesta je tipično kolonialna - z glavnim trgom in katedralo v središču mesta ter z ulicami v sistemu kvadrov. Večina zgradb v mestnem jedru Pelourinhu, ki je pod Unescovo zaščito, je iz 17. in 18. stoletja. Fasade pastelnih barv dajejo mestu posebno živost in energijo. Izpred prodajaln s spominki so me Bahianke v tipičnih belih oblekah vabile, da zapravim kak real. Vsak torek zvečer se Pelourinho spremeni v zabavo z živo glasbo in afriškim plesom. Bolj pogumni se lahko pridružijo sprevodu in ponavljajo plesne gibe ob spremljavi bobnov.
Revščina in otroci ulice so močno v zavest segajoče dejstvo po vseh mestih Brazilije. Jorge Amado, ki velja za enega najpomembnejših brazilskih pisateljev 20. stoletja, je že leta 1937 v romanu Capitães da Areia (Kapitani peska) opisal življenje otrok na ulicah Salvadorja, vendar je tema aktualna tudi dandanes.
Bahia je znana po svojih belih, peščenih plažah. Izbira je zelo velika - od bolj turističnih do še povsem divjih. Odpotovala sem na jug Bahie, v kraj Una. Fazenda Vida se razprostira ob reki sredi mangrov. Ta del ozemlja so zaščitili kot nacionalni park. Blato, ki ostane na koži po kopanju v motni vodi, naj bi imelo zdravilen učinek. Na posestvu so bili sami Slovenci, zato nisem mogla vaditi portugalščine, pa tudi v moji glavi je bila še vedno slika bele peščene plaže s kokosovimi palmami, zato sem jo mahnila naprej. Nastanila sem se na otoku Atalaia. Ob plaži sem našla Pousado Farol da Ilha z velikim vrtom ter restavracijo s pogledom na morje. Prispela sem na cilj: plaža s kokosovimi palmami, ocean z velikimi valovi in veter, ki blaži tropsko vročino!
Canavieiras je mirno in varno mestece s približno 40.000 prebivalci. Do tridesetih let prejšnjega stoletja so tu imeli svoje vile bogati lastniki plantaž. Jug Bahie je bil center za pridelavo kakava. Ko se je zgodba o uspehu iztekla, so ostale zapuščene vile. Središče so začeli prenavljati po letu 1998 in s prihodom turizma je vnovič zaživelo. Nekatera posestva so začeli počasi oživljati in saditi nasade kokosovih palm. Otok Atalaia, ki ga od kopnega ločuje reka Pardo, je s središčem mesta povezan z mostom. Danes je spalno-turistično naselje in poleg nekaj pousad - počitniških hiš, restavracij in barov in kraj nima druge infrastrukture. Postalpa je znan po športnem ribolovu. V času mojega bivanja nisem srečala drugih turistov, le domačine na kolesih, ki so odhajali na delo ali se vračali z njega.
Dediščina sužnjev
Pokukala sem še v notranjost Bahie, v popularno Chapado Diamantino. Chapada je masiv izpred kambrijskega obdobja, ki je del centralnega brazilskega platoja. Tektonsko dvigovanje tal in erozija sta izoblikovala pokrajino mizastih gora, širokih dolin, nenavadnih reliefnih oblik, podzemnih jam in podvodnih rečnih režimov. Ime Diamantina izhaja iz začetka 19. stoletja, ko so tu odkrili diamantno žilo. Zgradili so mesto Lençois, ki je iskalcem služilo kot izhodišče za izkoriščanje diamantov v okolici. Diamantna mrzlica je minila, ostalo je mestece, ki je priljubljeno med ljubitelji izletov v naravo, trekinga in drugih adrenalinskih športov. Kolonialno jedro s tlakovanimi in strmimi ulicami je stisnjeno med reko in vznožjem hriba. Glavna gospodarska dejavnost mesta je turizem, zato v njem prevladujejo turistične agencije, restavracije, prodajalne s spominki, ter prenočišča različnih kategorij.
Nad mestom je zelo priljubljeno naravno kopališče, kjer je reka v konglomeratne nanose izdolbla naravne bazene. Ne poznam boljšega načina sproščanja, kot je namakanje sredi čiste divjine.
Revščina je še vedno velika, posebno na obrobju mesta. Lepo pobarvane in čiste so samo glavne ulice, v stranskih ulicah pa ti butne v obraz realnost, kot so napol podrte hiše, umazanija in preprosto življenje. Pranje perila v potoku je del njihovega vsakdana.
Svoj upor proti belcem so sužnji izpovedali tudi v plesu in glasbi. Razvila se je capoeira, ki je ples in borilna veščina hkrati. V Lençoisu so postavili dogajanje filma z naslovom Capoeirista. Na ulicah in plažah Bahie pogosto vidiš skupine, ki ob zvokih glasbe vadijo svoje gibe.
Ne smem pozabiti na bahiansko kulinariko, mešanico afriško-evropskega vpliva. Tradicionalne afriške jedi so preproste, sestavljene iz tapiokine moke, kokosa, riža in fižola. Veliko je tudi morske hrane, svežega tropskega sadja, zelenjave in mesa. Moja najljubša jed je bil pečen sir, ki ga prodajajo na plaži. Najbolj značilna ulična jed je acaraje. Glavna sestavina je fižol, posebno aromo pa ji da olje palme dende. Ena od jedi, ki so jo jedli sužnji, zdaj pa je tudi na jedilnih listih boljših restavracij, je riž s fižolom.
V Salvadorju, kjer sem potovanje začela, sem ga tudi končala ob srkanju mleka kokosovega oreha in grižljajih tapiokinega peciva.

Katja Zupančič


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media