Krotilec barv s klobukom
Veljko Toman je akademski slikar in restavrator. To je zelo nevarna in nenavadna kombinacija. Poznam veliko slikarjev, ki jih je omejevalo restavratorstvo, pa so s tem prenehali, ali več restavratorjev, ki so nehali slikati. Restavratorstvo namreč zahteva red in disciplino, podrejanje, slikarstvo pa je ognjemet ustvarjalnosti. Povezati tako nasprotna principa dela pa je zelo težko. Toda Tomanu je uspelo. Vse življenje je bil restavrator in hkrati slikar; letos je celo pritegnil izjemno pozornost s svojim Nadčasovnim Emoncem.
Decembra bo dopolnil 70 let in ne bo jih praznoval na domačem zapečku, pač pa se odpravlja se v domovino maratonov, v grško prestolnico Atene, kjer je ob svojih okroglih obletnicah – ko je imel 40, 50, 60 let - že pretekel 42 kilometrov, in upamo, da jih bo tudi, ko jih bo imel 80. Ustvarja s polno paro, načrtuje nove razstave, projekte, pričakovali pa bi, da se bo z leti malce ustavil. In zakaj ob vseh nasprotjih, ki so značilna zanj, omenjam še njegov zanimiv klobuk? Pravi, da ga varuje pred močnim soncem v naravi, kjer pogosto slika. To je edino, kar je mogoče takoj razumeti, vse drugo pa je treba pojasniti. Razpletel je zanimivo življenjsko zgodbo.
Njegov rojstni kraj je Split, vendar ni Dalmatinec. Njegova mama je bila partizanka in so zavezniki leta 1944 mame z majhnimi otroki iz Bele krajine evakuirali na varno - v Dalmacijo. Zato se je rodil tam, po vojni pa sta se z mamo vrnila v Slovenijo, kjer je v domači vasi Vrbje v Savinjski dolini preživel otroštvo, se z mamo selil v različna mesta po nekdanji Jugoslaviji in mislil, da bo postal elektrikar. Mama si je želela, da bi čim prej prišel do varnega kruha. A v osmem razredu je naletel na zloženko, iz katere je razbral, da je v Ljubljani srednja šola za oblikovanje. On pa bi tako rad risal. Po dolgih pogovorih jo je prepričal, da je smel oditi na sprejemne izpite. A se je izgubil v prestolnici, na srečo pa naletel na prijaznega moža v modri halji z baretko, ki ga je prepustil k izpitu in šele kasneje je izvedel, da je bil to znameniti, dobrodušni, pa tudi strogi profesor Albert Papler, ki je poučeval slovenščino. Šele naslednji dan naj bi bili znani izpitni rezultati. Veljko je noč preživel na eni izmed klopic Ljubljanskega gradu, jutro pa dočakal na železniški postaji, se spet izgubil na poti do šole, a sprejeli so ga. Vesel je bil, mama pa ne. Po končani srednji šoli se je vpisal na pedagoško akademijo – smer likovni oddelek in še dandanes se z največjim spoštovanjem spominja profesorja Zorana Didka, ker je študentom toliko dal. Nato se je vpisal na ljubljansko akademijo za likovno umetnost, kjer je diplomiral pri profesorju Maksimu Sedeju. Moral je tudi delati, si zaslužiti kak dinar, še kot študent se je poročil, dobil hčerko Katarino, začel se je ukvarjati z restavriranjem in se zaposlil v Mestnem muzeju. Podiplomski študij restavratorstva je nadaljeval pri profesorju Mirku Šubicu. Ta odlični mož in strokovnjak je razumel, da mora delati za ljubi kruhek, spregledal mu je odsotnost s predavanj in leta 1975 je Veljko uspešno zagovarjal specialistično nalogo ter si pridobil naziv akademski konservator specialist. Istega leta je dobil tudi študentsko Prešernovo nagrado.
Slika že štirideset let
Leta 1973 je prvič razstavljal v Mestni galeriji Kranj. Odtlej je imel 163 samostojnih razstav, sodeloval pa je še na 260 skupinskih razstavah tako doma kot v tujini, prejel blizu 50 nagrad in priznanj doma in v tujini, med kolegi velja za hiperaktivnega in njegov vzornik, akademski slikar France Slana mu je pred nedavnim rekel: »Ja, ti pa vedno bolj eruptivno delaš!«
Toman pojasnjuje, da morda zato, ker ni več obremenjen z restavratorstvom, pa se lahko v slikarstvu bolj sprosti. »Restavratorstvo,« pravi, »zahteva veliko znanja o tehnologiji, kemiji, o materialih, ki jih imam na voljo, potrebni sta preciznost in disciplina, brez njih ni uspeha. Če tega ne upoštevam, lahko naredim več škode kot koristi. Vse mora biti stoodstotno tako, kot je prav. Po osmih urah restavriranja je nekaj ur slikanja prava sprostitev; lahko delam po svoje, gledam naravo, jo slikam, kakor jo čutim, to je kot noč in dan.«
V slikarstvu je zaživel tisti pravi Toman, ki ga mnogi doživljajo kot divjega krotilca barv, saj je po duši in temperamentu izrazit kolorist, zna pa biti tudi dokumentarni kronist. Znane so njegove likovne beležke s potovanj – motivi Pariza, Rima in drugih mest. Podobne so njegove tematske zgodbe o palmah, kulturni zapuščini podeželja in vedutah slovenskih mest.
Kako je upodobil Emonca
Letos mineva 2000. obletnica dograditve Emone. V njeno čast je Veljko Toman v Narodnem muzeju Slovenije postavil na ogled življenjsko delo, ki je nastajalo več kot osem let. Petdeset kvadratnih metrov velik portret emonskega meščana sestavlja 840 manjših slik palm. »Palma je eruptivno drevo, da se jo da odlično naslikati,« pravi. Iz njih je sestavil mozaično umetniško inštalacijo, ki upodablja Emonca. Če smo jo pogledali od blizu, glavnega motiva morda niti ne zaznaš, šele z oddaljevanjem od slike pa se pred nami izrišejo natančne poteze portreta emonskega meščana. Toman pojasnjuje: »Mozaik sem sestavil iz koščkov osmih let svojega življenja. Moja želja je bila narediti nekaj velikega iz množice manjših umetnin. Vsak sestavni del, vsaka ploščica s palmo ima svojo likovno vrednost, svojo barvo in nekaj pripoveduje, ima svoj pomen, svojo zgodbo.« Da je Veljko inštalacijo sploh lahko postavil, je potreboval pol leta, vse je moral sformartirati, si ustvariti sistem oštevilčevanja posameznih slik in računalniško obdelavo. Nervozen se je spraševal, ali se bo iz te ogromne slike videlo to, kar želi? Bojazen je bila odveč, uspelo mu je.
Zato se loteva že novih izzivov. Načrtuje tematsko razstavo 150 slik s skupnim naslovom Naša dediščina, pripravlja se na veliki tekaški maraton, uživa življenje z ženo - zanjo pravi, da je začimba družinskega življenja - in s tremi hčerami (Katarino, Uršo in Ajdo), ki jih je 'zastrupil' z umetnostjo. Dve hodita po njegovi poti, prva je slikarka, druga kiparka, tretja je kot igralka povezana z umetnostjo, pa tudi vnuki niso daleč od nje. »Čeprav živim polno življenje, pa se zavedam, da ustvarjalnost ni stalnica. Ustvarjalni naboj lahko z leti opeša. Bojim se, da bi izgubil samokritičnost. To je najhuje, kar se ti lahko zgodi. Sicer delaš in delaš, a okrog tebe vsi gledajo vstran. Nihče ne upa reči: zdaj ga pa nehaj s…ti.«
Vendar je živahni Veljko Toman videti še vedno poln življenjske energije. Rad ima življenje, poleg teka še kolesari, pozimi smuča in uživa v naravi na Rakitni, kjer živi in ustvarja.
