V mogočni utrdbi je zdaj stalna razstava
»Na starejši, pokončni razglednici, ki je bila leta 1913 odposlana na Rakek, je založnik Anton Straussgitl uporabil fotografijo, ki je nastala leta 1881, saj prikazuje ruševine nekdanjega gradu, kakor so domačini imenovali habsburško utrdbo na Klužah. Fotografija njenega jugozahodnega stolpa in obzidja pod njo je bila narejena s prostora pod današnjo cesto, ki se vije od Bovca mimo trdnjave proti Predelu,« nas je najprej opozoril upokojeni arhitekt in zagnani raziskovalec zgodovine Bovškega 74 – letni Fedja Klavora.
Na Klužah, v najožjem delu doline Koritnice, je reka vrezala do 70 metrov globoka, 10 do 50 metrov široka in 250 metrov dolga korita. Na tej točki je bilo najlažje nadzorovati strateško pot iz Posočja na Koroško, zato ni presenetljivo, da so tu različni oblastniki, od Rimljanov in Benečanov do Habsburžanov vedno znova gradili utrdbe. Medtem ko sta bili rimska in beneška postojanka na levem bregu Koritnice, so jo Avstrijci po letu 1509 prestavili na desni breg, v njej pa je bil do začetka 18. stoletja, torej skoraj 200 let tudi sedež bovškega glavarstva. Leta 1797 so utrdbo Kluže med prvim pohodom na Dunaj zavzele in požgale Bonapartejeve divizije, ki so nato po tej poti prodirale še 1805. in 1809.
»Po revolucionarnem letu 1848 so Avstrijci v pričakovanju spopadov z Italijo pospešili priprave na gradnjo novih obrambnih objektov na meji ob Soči in dve leti pozneje na Predelu zgradili dve kamniti, s podzemnim hodnikom med seboj povezani utrdbi. Vendar se je slabih trideset let pozneje izkazalo, da ti nista več primerni za obrambo, zato so na mestu nekdanjega gradu na Klužah v letih 1881 – 1882 postavili novo, za čase pred prelomom stoletja vzorčno, masivno zidano utrdbo. Zaradi utesnjene lege med cesto in koriti je bila vzpetina, kjer so stale ruševine gradu, za skoraj dva metra znižana. Večji del grajskega obzidja s stolpi je bil porušen in njihove temelje tik nad koriti danes le še slutimo. Na stari grad odtlej spominjajo le še ostanki zahodnega, pred prvo vojno deloma preurejenega dela obrambnega zidovja pod trdnjavo in kamnita plošča glavarja Gere, ki so jo prestavili v pečino ob cesto,« navaja naš pronicljivi sogovornik, ki se je temeljito poglobil v preteklost prostora ob sotočju Koritnice in Šumnika ter svoja dognanja priobčil v knjigah »Kdo dal podobo je Bovškemu« (2003) in »Bonaparte ob Soči 1797« (2006).
Uporabljali tudi golobe pismonoše
Prehod ceste mimo trdnjave je popolnoma zapirala dominantna kamnita zapora s kovanimi vrati, ki jo vidimo na razglednici iz obdobja italijanske zasedbe v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki so jo nato zaradi lažjega prehoda oklepnih vozil leta 1945 anglo-ameriške enote porušile. Za gradnjo utrdbe, ki je bila načrtovana za posadko treh častnikov, zdravnika in 176 mož, so zelo verjetno porabili klesance s starega gradu. Večji prostori so bili namenjeni bivanju vojakov, en manjši prostor nad cesto je služil oficirjem, drug pa zasilni ambulanti. Vsi so imeli na zunanji fasadi strelne line za različna orožja, ki so jih kot najšibkejše točke zgradbe utrdili z litoželeznimi, površinsko kaljenimi ščiti. Na dvorišču so imeli 70-kubični vodohram, v katerega se je sprva stekala deževnica s strehe, po pritožbah posadke, da je voda onesnažena z golobjimi iztrebki, pa se je kasneje napajal iz črpališča ob Koritnici. Nad glavnim vhodom na dvorišču je bil namreč golobnjak, saj so z golobi pismonoši vzdrževali zvezo s Kobaridom, Tolminom, Gorico, Trstom, Ljubljano.
Odprtju nove trdnjave je dal poseben pomen obisk cesarja Franca Jožefa I., ki je na poti v Trst septembra leta 1882 v Bovcu celo prenočil. Njemu v spomin so bile v travnato brežino nad cesto iz kamnov zložene začetnice FJI, na nekdanjem hotelu v Bovcu pa je bila vzidana spominska plošča. Začetnice cesarjevega imena so z ljubljanskimi taborniki obnovili leta 1999, plošča pa danes krasi vhod občinske stavbe.
Petnajst let pozneje so se avstrijske vojaške oblasti odločile, da nad trdnjavo Kluže, na skalni polici na pobočju Rombona zgradijo še zgornjo trdnjavo, ki je ščitila cestni dostop do Kluž in s topovi obvladovala Bovško kotlino; spodnja naj bi tako zapirala cesto, zgornja pa omogočala boj s sovražnikovo artilerijo. Za ureditev dostopa do gradbišča je bilo treba v prepadna pobočja vsekati 1292 metrov dolgo cesto, ki je s 113 metrov dolgim predorom in eno serpentino premagovala 114 metrov višine. Enovito utrdbo so zgradili na izklesani in deloma podzidani uravnavi nad 60 metrov visokimi pečinami, ki so onemogočale pehotni napad. Najbolj izpostavljeni zidovi so bili debeli do dva, notranji pa od poldrugega do enega metra. Kot navaja Fedja Klavora, je bilo v zahtevno gradnjo objektov in dostopne ceste, ki je trajala tri leta, vključenih tudi veliko domačinov, med njimi: podjetnika Mišc iz Bovca in Černuta iz Loga pod Mangartom, mizar Mihelič iz Bovca, številni vozarji s konji in volovi, razni mojstri, delavci, ženske in celo otroci.
Utrdba ostala nepoškodovana
Prednja zahodna stran utrdbe je bila namenjena oborožitvi in obrambi, vzhodna pa bivanju vojakov. Posadka je v mirnem času štela dva častnika in 127 mož, v vojnem pa 13 častnikov in 227 mož. Opremljena je bila s štirimi 120-milimetrskimi topovi in dvema 105-milimetrskima vrtljivima oklepnima havbicama na strehi ter osmimi strojnicami. Za učinkovitejšo obrambo ceste pred Klužami so leta 1909 v steni, 14 metrov pod utrdbo, izdolbli še tri kaverne za žaromet, topovsko opazovalnico in dva mitraljeza. Z utrdbo so jih povezovali podzemni rovi, telefon in kovinsko pogovorno napravo s kavčukovimi pregibnimi veznimi elementi, ki je bila uporabna tudi ob topovskem ognju.
Leta 1900 dograjeno utrdbo so sprva imenovali Fort Rombon, pozneje pa Fort Hermann (Hermannova utrdba), po legendarnem stotniku Johannu Hermannu von Hermannsdorfu, ki je maja 1809 kot poveljnik postojanke na Predelu padel v boju s Francozi. Skupaj s spodnjo trdnjavo je tvorila Bovško zaporo, najvzhodnejšo v nizu alpskih zapor ob italijanski meji. Ob začetku prve svetovne vojne sta bili utrdbi že zastareli, a sta vseeno opravili svojo nalogo. Italijanska vojska se kljub veliki premoči ni odločila za napad, marveč je Hermannovo utrdbo več mesecev rušila s težkim topništvom in jo do maja 1916 tako poškodovala, da so jo Avstrijci zapustili. Spodnja trdnjava pa je zaradi svoje lege v mrtvem kotu ostala povsem nepoškodovana, tako da je bil ves čas v njej sedež garnizije, zatočišče za rezervne vojaške enote, oskrbovališče ranjencev in zbirališče ujetih nasprotnikov.
Med drugo svetovno vojno je bila v trdnjavi Kluže najprej italijanska posadka in nato maloštevilna nemška straža. Nemci so ob umiku iz Posočja razstrelili most čez Koritnico, ki so ga nato zavezniki nadomestili z montažno jekleno konstrukcijo. Po vojni je bila trdnjava prepuščena propadanju in JLA jo je že nameravala porušiti, kar pa se k sreči ni zgodilo. »Na pobudo TD Bovec so se prva očiščevalna dela začela po letu 1987, po potresu leta 1998 pa smo se občina in zgodovinska sekcija, ki deluje v okviru KUD Golobar, ter s pomočjo nekaj sponzorjev lotili načrtnega urejanja utrdbe, v kateri je zdaj stalna zgodovinska razstava, v poletnem času pa je tudi prizorišče kulturnih prireditev,« pravi Fedja Klavora, ki ne skriva nezadovoljstva, da sta zadnjih nekaj let sanacija tega pomembnega kulturnega spomenika in nadaljnje urejanje razstave povsem zastala.
