Večnamenski radgonski mostovi
Radgonski mostovi je simbolno poimenovana stalna muzejska razstava, ki so jo nedavno tega odprli v tamkajšnjem Špitalu. Zbirka je del stalne zbirke Pomurskega muzeja iz Murske Sobote, a je bila v veliki meri oblikovana s predmeti in dokumenti, ki so jih zbrali krajevni zbiralci na širšem območju Gornje Radgone, arheologi iz Maribora in drugi.
Gornja Radona je bila predmestje zdajšnje avstrijske Radgone. Mesto se je stoletja razvijalo kot celota na obeh bregovih reke Mure, a je bila avstrijska Radgona varovana z obzidjem in reko. V pisnih virih se prvič omenja leta 1182. Leta 1267 se skupaj s kraji radgonske pražupnije omenja tudi Gornja Radgona, kjer je bilo ob zdajšnji farni cerkvi nekoč skupno pokopališče za prebivalce z obeh bregov reke Mure. Radgona se prvič omenja kot mesto leta 1299.
Stavba starega špitala, Admondski dvorec in župna cerkev sv. Petra so skupaj z drugimi hišami v Grisu predstavljali predmestje Radgone, a leta 1907 je bila Gornja Radgona povzdignjena v trg. Špital je bil nekoč zatočišče za invalide, ostarele sirote in reveže. Vzdrževale so ga mestne oblasti, cehi, zadruge, bogati meščani, plemstvo in duhovščina. Začetki radgonskega Špitala segajo v 14. stoletje. Poslopje je danes temeljito obnovljeno in mu je povrnjena renesančna ter baročna pričevalnost.
Prazgodovinska pričevanja
»Radgonski mostovi so mostovi iz najstarejšega obdobja tega prostora, ki se dokazuje v prazgodovinskih in zgodnjesrednjeveških ostalinah na grajskem hribu ali v halštatskih in antičnih grobiščih v njegovem zaledju. To so mostovi rodbinske in politične zgodovine zaledja cvetočega srednjeveškega mesta na otoku reke Mure, okoliških gradov in vinorodnih gričev; mostovi med mestnim in primestnim prebivalstvom, mostovi med lastniki vinogradov in viničarjev ter bogate tradicije pridelovanja vin in šampanjca; mostovi, ki nas vodijo skozi politične, gospodarske in človeške zlome ter razcvete ...« je zgovorno zabeležilo zgodovinopisje.
Svojstvena in dolga je zgodovina radgonskih mostov, ki so povezovali Radgono z Gornjo Radgono ter z druge strani s cesto proti Gradcu. V novem muzeju je zanimivo umeščen kamen z letnico 1573. Vzidan je bil v obrežje reke na naši strani in zdaj simbolizira most čez reko Muro, ki večpomensko povezuje dva naroda.
Širše radgonsko območje je bilo poseljeno že v zatonu mlajše kamene dobe. Na grajskem hribu je bila naselbina domnevno že v bakreni dobi. Ob izteku bronaste dobe, po letu tisoč pred našim štetjem, so se na tem prostoru pojavili novi prišleki iz južne Panonije, ki so za nekaj stoletij poselili tudi grajski hrib v Gornji Radgoni. Hrib je bil poseljen v več etapah.
V bližini Radgone naj bi našli keltske novce, tu naj bi bilo v rimski dobi manjše mestece. O tem pričajo rimske gomile. Prvi Slovani so poselili grajski hrib v času zgodnjega srednjega veka. To potrjujejo arheološke najdbe.
»Območje Radgone je v 7. in 8. stoletju sodilo v okvir velike države Avarov, od 9. stoletja pa v okvir vzhodne frankovske države. Ta se je po končanih madžarskih vdorih v 10. stoletju oblikovala v veliko nemško cesarstvo, katerega vzhodna meja proti Ogrski se je ustalila vzhodno od Radgone. S slovansko naselitvijo prostora med Panonsko nižino in vzhodnimi Alpami je območje Radgone dobilo slovensko jezikovno identiteto. Ta se je v stiku z germansko-nemško ohranila vse do danes ...« je zapisano v knjižici Radgonski mostovi, ki je izšla ob odprtju muzeja.
V 16. in 17. stoletju so s pomočjo italijanskih mojstrov Radgono močno utrdili. Pomembno vlogo je odigral tudi grad nad Gornjo Radgono. Tukaj se je hitro širilo luteranstvo. V 14. stoletju pa je živela v Radgoni ena največjih judovskih skupnosti na Štajerskem, a so bili leta 1496 Judje pregnani iz avstrijskih dežel.
Vinogradništvo naj bi na radgonskem območju začeli uvajati že Rimljani. Konec 11. stoletja so bila že oblikovana večja vinogradniška območja. Od 17. stoletja dalje je tu že povsem uveljavljeno vinsko območje, katerega lastniki so bili plemstvo, zemljiška in cerkvena gospoda, pozneje trgovci, odvetniki in drugi premožni meščani. V goricah so delali viničarji, poleg skromnih viničarij so se tu bohotile številne vile.
Ob Muri so po prvi svetovni vojni potekali boji za Radgono. Končali so se s premirjem, sklenjenim 13. februarja leta 1919, ko je bilo območje razglašeno za nevtralno. V Saintgermanski mirovni pogodbi je bil 10. septembra 1919 za novo državno mejo določen tok reke Mure.
Besedilo in fotografije:Franček Štefanec
Informacije:
Muzejska zbirka Špital, Maistrov trg 1, 9250 Gornja Radgona.
Tel. št.: 02 564 88 85, e-naslov: info@pomurski-muzej.si
www.spital-muzej.si
