Samo zdravja si želi
Ta mesec bo v hiši na Jesenicah, kjer že zares dolga leta živi Kristina Tarman, spet zelo živahno in veselo. Obiski se bodo kar vrstili, saj bo 16. decembra praznovala svoj 105. rojstni dan. Kar težko si je predstavljati koliko vsega se je v tem času zgodilo, kaj se je vse spremenilo.
Kristina Tarman
Sprejela me je lepo urejena, živahna gospa iskrivih oči. V hiši, ki sta jo s pokojnim možem zgradila, umrl je star komaj 74 let, živi od leta 1939, pred tem pa je bila z družino nekaj let v bližnji Hrušici. Po rodu je z Dolenjskega, iz Novega mesta, mi pove, a jo sin hitro popravi, da je iz vasi Loka. Kar dvanajst otrok je bilo v družini, eden je kmalu umrl. »Včasih je bilo veliko otrok v družinah, danes pa sta eden ali dva,« mimogrede razmišlja o razlikah v življenju nekoč in danes. »Bilo jih je toliko, kot jih je Bog dal,« modruje sin in ona se na to pošali: »Ja, ja, Bog je kriv,« in se zasmeje. Rada se smeji in všeč so ji nasmejani ljudje.
In kako se je zgodilo, da se je Dolenjka znašla na severnem robu Gorenjske? Seveda je bila ljubezen, ki jo je pripeljala; dobro se še spomni tistega dne, ko je na ljubljanski železniški postaji prvič srečala svojega moža. »Kar takoj sva se začela pogovarjati,« pove. »Takrat sem bila še zelo mlada, le triindvajset let sem imela. Pa me je sestra silila, naj se vendar poročim z njim. Dober človek je, mi je govorila. No, potem sem privolila«.
Sin jo spomni, da je v mladih letih telovadila pri Sokolih in prav v Ljubljano so se morali, z vlakom voziti na vadbo. Pa tudi tega se spominja, da je dolga leta rada pela v zboru. »Lep glas sem imela,« se pohvali.
Nekaj mora delati
Tudi njen osemdesetletni sin Oto kaže vsaj petnajst let manj. V genih imamo to, pove gospa Kristina in doda, da je ona po svojem starem očetu, ki je doživel 99 let. Njen oče pa je umrl prej, saj je zbolel zaradi težkega dela v Ameriki. Tudi mama je prej umrla. Oto je vdovec in tako se je odločil, da se bo preselil k mami in skrbel zanjo, saj sama tako ne bi več mogla. »Še nedavno sem lahko pometla po hiši, zdaj pa tega ne morem več,« pove z obžalovanjem. Posteljo pa še sama postilja. »Moram nekaj početi, če ne mi je dolgčas. Boste videli, ko boste vi toliko stari,« mi v smehu odvrne. Pa tudi noge jo zadnje čase zelo bolijo in križ, napadla jo je revma, težko hodi in sliši zelo slabo. »Včasih sem zelo dobro slišala, v zadnjih mesecih pa sem kar malo oglušela, včasih slišim bolje, drugič spet slabše,« se z besedo pomudi pri svojih zdravstvenih težavah. Sin se ji smehlja in nič ne reče. Čutiti je njegovo blago skrb in pozornost do mame. Ona ga pohvali: »Kako dobro je, da ima človek nekoga, ki tako lepo poskrbi zanj.« Pove tudi, da jo imajo sosedje radi. Spoštovanje in ljubezen, ki ju je gojila vse življenje, se ji vračata zdaj, na častitljiva leta.
Dietna prehrana in dober spanec
Pazi tudi pri hrani. »Najraje bi jedla staro, dobro kmečko hrano. Pa je skoraj ni več dobiti. Tako je treba kuhati, kar se pač dobi v trgovinah.« Še vedno sama kuha? »Ne, ne, kuham jaz,« hitro vskoči sin, a ga mama dopolni, da je prej znala zelo dobro kuhati. Od mesa je na njeni mizi največkrat perutnina, zjutraj kako jajce, vendar brez rumenjaka, ki ima preveč holesterola. Mora se paziti, saj ima nekoliko povišan holesterol in jemlje zdravila za to. Kava je še vedno bela knaippova, a z dodatkom prave kave. Za zajtrk je dobra tudi margarina, tista brez holesterola. Čaj in med pa za zvečer. Rada ima solato, krompir, špagete, pa sadje, največkrat so to kiviji, pomaranče ali jabolka. Bolj dietna hrana je to, razlaga sin v njenem imenu. »Spim zelo dobro,« se pohvali mama. Sin pa doda, da gresta trikrat na leto na morje - v Izolo, v hotel Delfin. Tam rada plava v bazenu.
Ko je bila stara šestdeset let, je odšla na obisk k hčerki, ki živi v Torontu v Kanadi. »Odpotovala sem sama,« živahno pove, pa tudi to, da jo je hči hotela kar obdržati tam. »Kako bi ostala, ko pa je bil moj mož še živ doma! Morala sem nazaj.« Imela je pet otrok, od tega štiri sinove, eden od njih,Drago, je že umrl, star je bil 74 let. Zdaj ima še pet vnukov in tri vnukinje, štiri pravnuke in štiri pravnukinje. Poleg tega pa še dve prapravnukinji.
Zjutraj se najprej malo razgiba. To ji je še ostalo do Sokolov. »Človek se mora malo gibati, bolje se počutiš.«. Še vedno rada kaj prebere, najpogosteje časopise, pa tudi televizijo rada gleda, zlasti nadaljevanke. Zanima jo tudi, kaj se novega dogaja. Vendar pa o politiki in politikih nima dobrega mnenja. »To niso nič več pravi ljudje, niso mi všeč«. Gleda in posluša raje »prave, navadne ljudi.«
