Velika čarovnica slovenskega gledališča
Mala čarovnica je že od nekdaj najljubša pravljica slovenske gledališke, filmske in televizijske igralke Ivanke Mežan. Tako kot mala čarovnica je hotela tudi ona vedno pomagati drugim in se vsakič znova potruditi, da bi naredila vse najboljše, da bi zmagalo dobro. Čeprav je ustvarila neizmerno veliko odličnih gledaliških vlog in leta 1995 za svoje delo prejela najvišje priznanje Borštnikov prstan, je ostala v spominu kot potovka Maruša v Klopčičevem filmu Cvetje v jeseni, kjer je kamera ujela njeno dušo.
Še vedno prepoznamo njen topel glas, ker je veliko delala tudi na radiu, kjer je igrala v številnih radijskih igrah in brala pravljice za lahko noč. Čeprav je ustvarila nešteto igralskih vlog na odrih, v filmih, na televiziji in radiu, še zdaj včasih v njej kljuva vprašanje, ali je vse naredila dovolj dobro ali bi lahko še boljše. Čeprav je zelo cenjena in priljubljena igralka, je ostala skromna in preveč samokritična. Pravi, da je trema ni nikoli zapustila.
Rodila se je v Mariboru 18. junija leta 1926, in ker je bil oče profesor likovne vzgoje, mama pa učiteljica in ker se je politika vedno vtikala v prosveto, se je s starši selila v mnoga slovenska mesta, na primer na Ptuj, Sveto Ano v Slovenskih goricah, v Novo mesto in Ljubljano. »Moj oče je bil odličen akvarelist, ustvaril je izjemne akvarele, zlasti Ptuja, ko je poučeval na ptujski gimnaziji, ki so me povsem očarali in pretresli, vendar ni bil tak, da bi se znal postaviti in uveljaviti, kar se mi zdi velika škoda. Sprejel je mojo željo, da bi rada postala zdravnica, ker me je medicina zelo zanimala. Rada bi pomagala ljudem, zato sem se v gimnaziji učila tudi latinščino, ker sem mislila, da mi bo prišla prav pri študiju medicine. Niti pomislila nisem, da bi postala igralka. Toda vojna je vse obrnila na glavo.«
Vojni in drugačen čas
Leta 1943 se je priključila partizanom in že leto kasneje kot sedemnajstletno dekle prvič stopila na oder. Partizansko gledališče jo je tako zaznamovalo, da je ostala v svetu gledališča vse do zdaj. »Marsikdo bi mislil, da je gledališče zadnja stvar, na katero bo človek pomislil med vojno. A v brigadah je bilo tudi nekaj igralcev, režiserjev, pesnikov, pisateljev, pevcev in slikarjev. Njihovo ustvarjanje, naj bodo to pesem, glasba, risbe, recitacije ali predstave, je spodbujalo borce, da smo lažje premagovali peze vojnih grozot, in nam dajalo vero v lepši in boljši čas. Za hip smo pozabili na vso grozo okoli nas. V duši pa je nekaj trepetalo.«
Leta 1944 so jo za kratek čas kot napovedovalko povabili na skriti radio Osvobodilne fronte v Črnomelj, kjer je delala s Slavkom Tiranom, spoznala Jožeta Javorška, Vitomila Zupana in Milana Erbežnika, ki je delal kot tehnik. »Še zdaj slišim: "Govori radio Osvobodilna fronta." Spominjam se, kako nam je Javoršek kar med oddajo nosil listke, kar je bilo včasih kar težko prav prebrati.« Toda radio je še danes njen najboljši prijatelj.
Po osvoboditvi je bila takoj sprejeta v ljubljansko Dramo, med drugim je igrala Ofelijo in Julijo, v vlogo Angelike v Glembajevih jo je videl celo Miroslav Krleža, ki je prišel na premiero v Ljubljano. V Drami je delala do upokojitve in igrala s številnimi znamenitimi legendarnimi osebnostmi slovenskega gledališča, kot so Marija Vera, Nablocka, Lojze Potokar, Ivan in Ančka Levar, Stane Sever, in z mlajšimi, med njimi z Majdo Potokar, Dušo Počkaj, Ivo Zupančič in Štefko Drolc. Veliko prijateljstvo pa se je stkalo z Milo Kačič. »To je bila moja najboljša prijateljica.« Številni režiserji so izrekli o Ivanki Mežan veliko lepih besed.
»V Drami sem ogromno delala. Velike in manjše vloge. Še danes čutim Lužarico iz Kralja na Betajnovi, kako gre skupaj z otročki prosit župana za pomoč. To je mala vloga, a jo imam še danes v srcu.« Več bi rada igrala v komedijah, a očitno njen obraz ni bil tak, da bi jo zasledili v njih, tako kot prijateljico Milo, ki si je neizmerno želela resne dramske vloge. Pa jo je tolažila: »Milček, poglej, koliko veselja in smeha daš ti ljudem! To je velika vrednost!«
Novi igralski dom
Iz uprave Drame je prišlo sporočilo, da je Ivanka Mežan pri 53 letih izpolnila vse pogoje za upokojitev. Veliko prezgodaj, smo mislili vsi, ki smo jo radi gledali. Na našo srečo se je po nekaj letih premora na pobudo Dušana Jovanoviča znova vrnila na oder Prešernovega gledališča Kranj in zaigrala v imenitni predstavi Svatba, potem pa igrala do leta 2012. »Imela sem občutek, kot da sem prišla v novi dom. Kranjsko gledališče me je vzelo za svojo.« Igrala je tudi v Slovenskem mladinskem gledališču in v celjskem in koprskem teatru. Odlično se je ujela z režiserji, med drugimi z Vitom Tauferjem, Eduardom Milerjem, Janezom Pipanom in Borisom Cavazzo v uspešnici Arzenik in stare čipke.
Svoja razmišljanja o življenju je pod velikim hrastom razpredala v nenavadnem filmu Vlada Škafarja Deklica in drevo. Snemali so ga v Beli krajini in je režiserjev poklon igralkama – Ivanki Mežan in Štefki Drolc, ki sta zaznamovali njegovo in naša življenja. »Mislil sem, da delamo film o minevanju, zdaj vidim, da smo naredili film o tistem, kar ne mine,« je lepo povedal režiser.
Ivanke Mežan ne mineva niti zanimanje za nove gledališke predstave, ki jih še vedno rada spremlja, druži se z mlajšimi kolegi, z velikim veseljem pa sodeluje tudi s študenti in jim pomaga pri njihovih študijskih filmih. Ne motijo je novi pogledi režiserjev na klasična dramska besedila. »Kakršen čas, takšno gledališče. Gledališče ne sme biti naftalinsko,« je prepričana.
Izpolnitev je našla v gledališču in zakonu. Občudovala je to, kar je delal njen mož prof. dr. Miloš Marinček na področju jeklenih konstrukcij, ustanovil je tudi Inštitut za metalne konstrukcije in se posvečal znanstvenemu ter pedagoškemu delu na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. Nič je ne moti, da so njuni trije otroci šli bolj po njegovih sledeh. »Odleglo mi je, da nihče od otrok ni šel po mojih poteh. Ne bi jim branila, le bala sem se, če bi kdo hotel v gledališče, ker sem ga dobro poznala in vedela, da igralsko življenje ni tako enostavno, kot mislijo nekateri: stopiš na oder, malo zaigraš, pa je fino, ker te ljudje gledajo in ti ploskajo. To je zelo težek poklic.« Vsi trije otroci so postali doktorji znanosti, Maja je informatik, Darja krajinska arhitektka, Marko pa fizik. Ponosna je nanje in na šest vnukov. Sedanjost pa jo malce plaši.
»Bojim se, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili, delamo iste napake, ali pa še hujše, živimo v neprijaznem času, ki je nenaklonjen zlasti mladim. Zanje me zelo skrbi.«
Zato pogosto pobegne v svet pravljic, rada ima prav vse, ki jih je napisala Svetlana Makarovič, in čeprav je preživela dosti viharjev, upa, da je kot hrast. Hrast, ki vzdrži, se bori in vztraja.
