Danilova umetnost življenja

Zgodbe | jan. '15

»Na radiu sem poslušal razpravo o bogastvu – anketirani so naštevali, da je največje bogastvo zdravje, pa to, da imaš dovolj časa, in šele na tretjem mestu so navedli materialne dobrine. Zdravja sicer nimam, imam pa dovolj časa – torej sem zelo bogat!« Danilo Musar ima majhno pokojnino – tako majhno, da je dobil regres. Pa vendar s tem denarjem, predvsem pa s svojimi idejami ustvarja čudeže.

Pravo bogastvo pa je tudi Danilov blagi karakter. Marsikdo bi na njegovem mestu tarnal, Danilo pa – kljub hujši obliki diabetesa, ob dejstvu, da je bil operiran na hrbtenici in da je preživel infarkt – vidi predvsem lepe plati življenja in ga zajema z veliko žlico.

Ob Danilu Musarju nihče ne ostane ravnodušen – najprej zaradi njegove pojave, nato zaradi njegove narave. Kot tehnični asistent na biotehniški fakulteti (po izobrazbi je kemik in biolog) je delal tudi pri projektu človeške ribice in pri svojem delu užival; toda zaradi bolezni se je moral predčasno upokojiti. Ni se prepustil malodušju, ampak je v novi situaciji videl nove izzive. Med izzivi je tudi vprašanje, kako z nizko pokojnino preživeti, in se ne odreči temu, kar ga razveseljuje – to pa so sodelovanje s »spačkarji – oldtajmerji«, potovanja in ustvarjanje.

Potovanja daleč stran od turističnih poti

 Vsako leto se s partnerico Jelko za mesec ali dva odpravita na daljše potovanje. Potujeta s 30 let starim avtodomom, ki je prevozil že velik kos sveta; bila sta po vsej Evropi – tudi v Albaniji, Romuniji in Bolgariji, na Cipru in nato v Turčiji, Libanonu, Siriji pa tudi v Tuniziji, Maroku ... Odkrivata skrite lepote in vedno znova naletita na prijazne ljudi. Letos sta bila že drugič zapored v Grčiji, na manj obiskani in osupljivo lepi obali sta spoznala dve sorodni duši – ribiča s kužkom, ki je Danila »kar posvojil«, in bančnega uslužbenca, ki živi v avtodomu in svojega svobodnega življenja ne bi zamenjal za življenje v mestu – do upokojitve se je vozil na delo skoraj 100 km v eno stran. Dodati je tudi treba, da Danilo na potovanjih ne počiva – s seboj ima lopate, metle, grablje in tako je po končani turistični sezoni počistil obalo vseh  človekovih sledi (nesnage). Jelka pojasni, da se mora Danilo zaradi diabetesa nenehno gibati, zato je vedno čist in urejen ne le njegov dom, ampak tudi okolica, kjer začasno živi.

Isti imidž, isti avto

Od mladosti ima Danilo enak imidž – le da so brada in njegovi dolgi lasje posiveli. Bil je otrok cvetja in še vedno verjame v vse dobro. V Turčiji ga je neki trgovec objel in ga poimenoval Karel – mislil je na Marxa; v Ljubljani pa sta ga klošarja »obdarila« s konzervo, češ da vesta, kako težko je novemu med njimi ... »Polovica ljudi me zaradi mojega videza že na začetku odpiše, za polovico druge polovice nisem zanimiv oz. sprejemljiv, ker ne pijem, preostala četrtina pa so ljudje, ki me sprejmejo, in med njimi je ogromno krasnih prijateljev ...« In od mladosti naprej ima spačka – istega, seveda. Pred več kot desetletjem se je odpeljal na srečanje spačkarjev na italijansko-francosko mejo in obstal pet kilometrov pred ciljem. Kako zelo so solidarni vozniki spačkov, pa pove dejstvo, da so udeleženci srečanja od vsepovsod – nekateri znanci, drugi niti ne – zanj zbirali denar, in ko se ga je nabralo dovolj, se je pojavil tudi neki Francoz, ki je prodajal motor, kakršnega je potreboval Danilo, kar je mejilo že na čudež ... Motorjev za tako stare spačke skoraj ni več. Od takrat je njegov avto kot nov! Za Danilov jubilej pa so na Jelkino pobudo spačku »privoščili še eno pomlajevalno operacijo«.

 Ob spačku pa Danilo pogosto omeni tudi svojo zdaj že umrlo psičko Oplo (njeno ime ima tudi v elektronskem naslovu). »Dolgo je bil avto brez zadnjih sedežev, da je imela moja bernardinka Opla dovolj prostora. V avtu, ki nima prezračevanja, so se ob tako velikem psu šipe hitro zarosile, zato sem jih brisal kar z brisačo; zadnjo, ki je nisem dosegel z roko, pa je z repom obrisala Opla. «Zdaj ima mešančka, ki je bil pri pokojnem gospodarju navajen vsega hudega; pri Danilu, ki ga je posvojil, pa je v šoli ljubezni in sreče.

Hiša, polna izvirnih idej in lastnega dela

Danilo se je po upokojitvi preselil iz Ljubljane na Vino gorico pri Trebnjem, kjer je že pred leti kupil zemljo za vikend in za začetek postavil le streho za svojega spačka. Po ločitvi in upokojitvi pa je začel zidati svoj novi dom – od strehe, ki je bila že postavljena, navzdol. Pri tem je pazil, da ni prizadel dreves in zelenja, zato stene pač niso vedno ravne. »Hišo sem postopno dograjeval, zato je moj dom v več nivojih. V glavnem sem vse naredil sam; tudi veliko mavčno ploščo sem sam montiral, za kar sem si ustvaril poseben način dvigovanja. Le za del strehe, dimnik, centralno kurjavo in del električne napeljave sem imel mojstre; pa tudi zidar je bil enkrat pri meni. Vse drugo je moje delo.«

 Danes je to hiša iz pravljice. V njej je vsak delček vreden posebne pozornosti; sam je izdelal kamin, pred njim pa je v dnevnem prostoru v tla vgrajen mozaik s šobami za petrolej, da tako »s tal« gorijo plamenčki. Zanimive so kopalnica s poglobljeno kadjo, spalnica v medetaži, galerija. Njegova hiša je znotraj in zunaj pojem »razgibane« arhitekture.

Hrani tudi spomine na svoje in hčerkino otroštvo ter oživlja predmete ali le delčke le-teh, ki jih ljudje zavržejo; marsikaj je našlo mesto in pomen v njegovi hiši. Pod stopnicami v dnevni sobi je vgrajen del starega rumenega spačka, ki mu ga je podaril znanec, vrata, kolo in blatnik so zdaj vitrina. Na vsakem koraku je novo, izvirno presenečenje: namesto lestenca so povezani keramični tulci, na polici je razkošna namizna svetilka, sestavljena iz odvrženega kosa oblikovanega kamna, ki sta ga pobrala nekje v Grčiji. Na steni so maske s potovanj, povsod pa zavese, prti, čipke, za kar skrbi Jelka.

Zunanji prostorčki so urejeni vsak po svoje – od počivalnega kotička do jedilnega ali meditacijskega. V steno ob zunanji kuhinji je za dekoracijo vzidal kakšen delček gospodinjskega pripomočka, okoli so slike – tudi Tito, Marija in Kristus, s stropa kot dekoracija visijo  stari stoli.

Sosedje, kakršnih si lahko le želiš

Danilo pravi, da na Vini gorici živi med čudovitimi ljudmi. Prav zaradi soseda je ob infarktu pravočasno prispel do zdravniške pomoči, saj je ta v pekoči bolečini prepoznal nevarnost. Danilo ima zaradi diabetesa zelo visok prag bolečine, in sam ni dojel, da gre za alarmantno stanje.

Sosedje so mu pomagali vse od začetka, ko je postavljal svoj dom. Z njihovo pomočjo je Danilova hiša dobila hišno številko, kar so zaznamovali s pravo 'uradno' (vendar duhovito) slovesnostjo, vključno s slavnostnimi govori. Ne tičijo venomer skupaj, vedo pa, da se lahko zanesejo drug na drugega in da si mimogrede iz navadnega dne lahko naredijo praznik.

Lidija Jež