Da le ne bi goljufala države!

Prosti čas | feb. '15

Jogurtovi lončki na oknu so postajali vedno manj moteči, saj so imeli vsak dan lepšo vsebino, rastlinice so rasle hitro in s svojo živo pomladno barvo privabljale oči, da lončkov niti opazil nisi več. Sadike solate in kolerabic so bile že dovolj velike, da jih bo Sonja ob prvi priložnosti prepikirala v toplo gredo, sadike paprike, paradižnika, majarona, bazilike in vseh vrst enoletnih cvetic pa bodo še nekaj časa krasile njena okna. Že zdavnaj je ugotovila, kje najbolje rastejo, kdaj jih mora presaditi v toplo gredo in kdaj na prosto, znana je bila po tem, da so njene sadike med prvimi, a tudi močne in zdrave.

Sonja ni bila vrtnarica in imela je samo svoj vrt okoli hiše, na katerem sta z možem desetletja pridelovala zelenjavo in cvetje. Na začetku, ko je bila še mlada mamica kopice otrok, ki jih ni imela kam dati, saj takrat vrtcev ni bilo v izobilju, je ostala doma. Vzgajala je otroke, živali in rastline in imeli so se res lepo. Na vrtu je zraslo vse, kar so potrebovali, domače putke so nanosile dovolj jajc za sproti, pa tudi za čez zimo jih je vložila v apno, in če je skrbno ravnala z njimi, jih je imela dovolj, dokler so imele kure riti zavezane. Korenje, zeleno, kolerabo in repo sta na vrtu skrbno zakopala v zasipnico, da sta imela zelenjavo vso zimo. Zelje za kisanje je Stane pripeljal od doma in doma so jima tudi zredili kakšnega pujska, da sta imela čez zimo klobase in slanino in zaseko in kakšen kos prekajenega mesa ... Pozneje so prišle zamrzovalne skrinje – in sta lahko shranila tudi špinačo in stročji fižol in grah in vso zelenjavo pa tudi meso za vsakršne jedi je bilo v skrinji. Znala je dobro gospodinjiti in vrtnariti in njena shramba je bila polna kozarcev z marmelado in kompoti, da so vedno dobro jedli, večinoma dobrote z domačega vrta, in jim ni nič manjkalo. Denar so potrebovali za vedno nove reči: radio, pralni stroj, gramofon, fotoaparat, grelnik vode v kopalnici – ponudba novih reči se je spreminjala in njuno življenje z njo vred. Samo teh njenih osemdeset let – in kako je vse drugače! Če bi njena mama videla zdaj kuhinjo njenih hčera z vsemi strojčki in stroji – saj ne bi mogla verjeti. Ne le mama, tudi Stanka je še prala plenice za svoje otroke na roke in jih kuhala v velikem loncu nad ognjem. In njen Stane je vsako soboto zakuril peč na drva v kopalnici, da sta skopala otroke. Ja, imela sta kopalnico in nista več kopala otrok v čebrih kot večina takrat takoj po vojni. Stane je v novi hiši hotel kopalnico, tako napreden je bil. Zdaj ji mladi skoraj ne verjamejo več, kadar govori o tem – najmlajša hči se smeje, ko sliši, da je po njenem rojstvu oče iz Trsta na fičkovi strehi pripeljal pralni stroj. Ja, takrat so imeli že avto in električni likalnik. Onadva sta si vedno med prvimi kupila nove pridobitve, saj sta znala z denarjem, čeprav je bila ona doma. Ampak njeno delo na vrtu se je res poznalo, še posebno ko je začela vzgajati sadike tudi za druge ljudi. Stane ji je naredil stekleno streho nad kletnim oknom in tam je bila njena prva topla greda, ogrevana s pečjo iz kleti. Počasi so se sosede navadile, da je Sonja vedno imela vse sadike, in njena pridnost se je dobro poznala v njunem družinskem proračunu.

Zdaj je vse drugače, otroci so že zdavnaj odšli in Staneta boli hrbet, da ni več za nobeno rabo na vrtu – ona pa bi še prodajala svoje sadike, vendar je slišala, da zdaj to ni več tako preprosto. Zdaj bi ji hitro lahko poslali kakšnega inšpektorja na glavo, kot se je to zgodilo v domači vasi pozimi, ko so klali od hiše do hiše kot po navadi. Zdaj se to ne sme, se temu reče delo na črno!

Sonja je vse skupaj bolj malo razumela, sadike na oknu pa so bile lepe in močne in jih je bila vesela. In jih bo imela preveč – kaj naj zdaj z njimi, da ne zabrede v kakšne prekrške? Stane se ji smeji in pravi, da bodo sosede prav vesele, če jim bo sadike podarjala zastonj, to se še sme. Pa lačna tudi ne bosta, da le ne bi goljufala države!

Sonji je tale Stanetov humor sicer všeč, razume pa še vedno ne vsega skupaj. Pa kaj, pomembno je, da ji nihče ne reče, da sadik ne sme vzgajati več kot le zase, ker tega res ne zna.

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media