Na vprašanja s področja pacientovih pravic odgovarja mag. Boštjan J. Turk

Dobro je vedeti | apr. '15

PSIHIČNE TEŽAVE IN ZDRAVILIŠČE

Bralka piše, da je njen mož, ki je star 76 let, pred kratkim utrpel srčni infarkt. Slišala je, da je v tem primeru upravičen do zdraviliškega zdravljenja. Vendar pa ima po infarktu precej hude psihične težave, in žena se boji, da pri zdravljenju ne bo ravno »zgledno« sodeloval. Zato jo zanima, ali možu sploh pripada pravica do zdraviliškega zdravljenja in ali se lahko ta pravica omeji zaradi njegovih duševnih težav.

Zavarovanec ima pravico do zdraviliškega zdravljenja, ki obsega zahtevnejšo medicinsko rehabilitacijo s souporabo naravnih zdravilnih sredstev v naravnih zdraviliščih. Glede na vrsto se lahko zdraviliško zdravljenje izvaja na stacionarni način, tako da zavarovanec biva v zdravilišču, ali pa na ambulantni način, pri katerem zdravilišče le obiskuje. Če gre za stacionarni način izvajanja zdraviliškega zdravljenja, to traja do 14 dni, če pa gre za ambulantni način, pa do 10 dni. Izjemoma lahko zdraviliško zdravljenje traja do 21 dni, če je tako mogoče pričakovati dodatno izboljšanje funkcionalnih sposobnosti pacienta. Pravilo je, da se zdraviliško zdravljenje izvede v odobrenem trajanju brez prekinitev.

Zavarovanec ima pravico do zdraviliškega zdravljenja pri natančno določenih zdravstvenih stanjih, ki jih vsebujejo Pravila zdravstvenega zavarovanja, in sicer pod pogojem, da se lahko pri njem pričakuje povrnitev funkcionalnih sposobnosti. Med stanja, ki utemeljujejo zdraviliško zdravljenje, med drugim spadajo tudi akutni srčni infarkt z zgodnjimi akutnimi zapleti in operacije na srcu in ožilju. Če gre torej za akutno stanje srčnega infarkta z zgodnjimi akutnimi zapleti, menim, da možu zdraviliško zdravljenje pripada.

Vendar pa Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja tudi določajo, da zdraviliško zdravljenje, ko gre pri zavarovancu za hude duševne motnje ali motnje osebnosti, zaradi katerih zavarovanec ni sposoben dejavno sodelovati pri zdravljenju, ni utemeljeno.

Dokončni odgovor je torej odvisen od tega, o kako hudih duševnih motnjah ali motnjah osebnosti govorimo. Bistveno je, da mož ne bi izgubil pravice do zdraviliškega zdravljenja, če bi mu bila, recimo, diagnosticirana določena duševna motnja, ki pa ne bi vplivala na njegovo »normalno« oz. dejavno sodelovanje pri zdravljenju. V nasprotnem primeru pa te pravice ne bi imel.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media