Delala je, da se je vsaj malo zamotila

Zgodbe | apr. '15

Ana Kosten je predsednica Društva upokojencev Kočevje od leta 2008, na društvenih volitvah prihodnje leto pa bo to delo prepustila nekomu drugemu. »Še vedno bom aktivna, a ne bom več predsednica,« pravi. Od lani je namreč tudi občinska svetnica, sicer pa počasi, kot pravi, prihaja tudi čas, ko bi se rada posvetila tudi drugim stvarem, ki jih ima rada in si jih želi početi, a zanje v zadnjih 12 letih ni imela časa.

Kot mnogim, rojenim v burnih, težkih časih druge svetovne vojne, tudi Ani otroštvo ni bilo postlano z rožicami. Kmečka družina, v kateri se je rodila kot šesti otrok, je bila med vojno izgnana in se po vojni ni imela kam vrniti, saj je bila na njihovi domačiji nastanjena kočevarska družina. Nova nesreča je družino zadela že leta 1950. Oče je umrl, ko je bil star komaj 46 let, skoraj vse posestvo, ki je bilo kar precej veliko, pa je dobil najstarejši sin, ki pa je bil, kot pravi Ana, slab gospodar in zelo grob do svojih mlajših bratov in sester. Ana je zato že pri 15 letih zapustila domače Gorenje Skopice na Krškem polju. Odšla je v Novo mesto, kjer se je zaposlila kot strojepiska v podjetju SGP Pionir. V Pionirju je tudi spoznala moža Marjana, Trebanjca, s katerim sta se leta 1961 zaradi boljših služb in stanovanja preselila v Kočevje, kjer sta se naslednje leto poročila in se jima je rodil prvi izmed njunih dveh sinov.

Kljub družini, gradnji hiše na Bregu pri Kočevju in službi – sprva je delala kot tajnica na občini Kočevje, od leta 1969 pa v prevozniškem podjetju Avto Kočevje – se je odločila za študij ob delu in tudi uspešno končala najprej srednjo šolo, nato pa še višjo upravno. V podjetju Avto Kočevje, kjer je delala 23 let, je bila najprej kadrovik, zadnjih 13 let pred upokojitvijo pa vodja splošnega sektorja.

Tudi po upokojitvi Ana ni mirovala. Odprla je poslovni servis, kasneje pa računovodsko podjetje, v katerem je imela najprej eno in nato dve zaposleni za knjigovodska dela, sama pa je manjšim podjetjem urejala pravne zadeve. Tako je bilo do leta 2001, ki pa je bilo za Ano tudi leto, ko je izredno trpela. Že 2. januarja je moža zadela možganska kap, med letom je tudi sama zbolela, še pred koncem leta pa ji je umrla tudi mama.

Ponosna na sodelavce

Negibnega moža je sprva negovala Ana, a ko je tudi sama zbolela, ga je prepustila v oskrbo delavcem Doma starejših občanov Kočevje, kjer je moža vsak dan obiskovala. V času te zanjo izredno težke življenjske preizkušnje, ki je trajala kar nekaj let – mož je namreč umrl leta 2006 – se je odzvala povabilu članov Društva upokojencev Kočevje, da prevzame vodenje društvenih dejavnosti. Zaradi mnoštva kulturnih, športnih in drugih dejavnosti, ki jih imajo v društvu, ter številnih prireditev in drugih aktivnosti, ki jih organizirajo, je bilo to zelo zahtevno delo, ki je terjalo veliko njenega časa. »Delo z ljudmi in za ljudi me je od nekdaj veselilo. Delala sem, da sem se tako vsaj malo zamotila,« pravi o blagodejnem učinku dela, ki ga je prevzela leta 2004. Zadnji dve od štirih let, ko je bila predsednica komisije za društveno dejavnost, je opravljala tudi tajniška dela v društvu, leta 2008 pa so jo izvolili za predsednico društva.

»Brez pomoči sodelavcev vsega tega ne bi zmogla. Imam res čudovito in pridno ekipo. Vsi so zelo delavni in se medsebojno spoštujejo. Takšne ekipe niso povsod,« pravi o doseženem v času njenega predsedovanja 1.100-članskemu društvu in zaslugah za doseženo. »Ko sem začela kot predsednica, sem imela številne ideje in jih postopoma tudi udejanjala,« pravi. Ena takšnih iz mnoštva njenih zamisli je bila tudi ta, da bi imeli na lokalnem radiu radijsko oddajo za starejše. »1. aprila bo 6 let, odkar deluje Modri pristan,« pravi o oddaji na radiu Univox, za katero pa prav Ana že vsa leta zgledno skrbi, da je 45-minutni program zapolnjen tako z glavnimi temami kot tudi novičkami.

»Idej imam še vedno veliko,« pravi. Tudi v prihodnje želi, kot dodaja, sodelovati pri njihovi realizaciji, a ne več kot predsednica. Od lanskoletnih lokalnih volitev je namreč tudi članica svetniške skupine Moja Kočevska v kočevskem občinskem svetu. Ker nima več toliko energije, kot je je imela včasih, se bo vodenju društva odpovedala, saj kot pravi, bo v politiki lahko delala ne samo za dobro starejših, ampak vseh občanov kočevske občine. Prosti čas, ki ga ima zdaj zelo malo, pa namerava v prihodnje izkoristiti za raziskovanje družinskih korenin, ročna dela, urejanje vrta in rož pa tudi za oglede slovenskih krajev in seznanjanje z njihovo zgodovino.

Besedilo in fotografija: Anja Novak