Pomen medsebojne pomoči starejših
Ko skušamo motivirati funkcionarje naših društev, da bi našli prostovoljke in prostovoljce, ki bi skušali najti bolne in onemogle in jim poiskali pomoč v društvu ali lokalni skupnosti, naletimo na vrsto pomislekov, ki jih velja dati pod drobnogled.
Najpogostejši ugovor je, da v društvu že obiskujejo bolne in onemogle člane v domovih, najpogosteje ob rojstnih dnevih in večjih praznikih. Bolezen seveda ne izbira praznikov, tedaj si tudi otroci vzamejo več časa za svoje starše. Ure, ko svojcev ni doma, so zelo dolge, vsak obisk jih skrajša. Razbitje dnevne rutine in vsaj za urico ali dve olajšati življenje svojcem, neformalnim negovalcem, je tudi zelo pomembno. V društva upokojencev, kjer se vedno najdejo tisti, ki so si vzeli za življenjsko poslanstvo pomagati bolnim in onemoglim vrstnikom, je vključena le polovica upokojencev. Društva, ki razširijo obiske tudi na tiste, ki niso včlanjeni, opravljajo poslanstvo naše zveze, saj je osnovno načelo zveze od nastanka naprej skrbeti za kakovost življenja vrstnikov in se boriti za pravice starejših.
Pogost ugovor funkcionarjev društev je, da je v njihovi občini to že vse urejeno, »saj ima občina zaposlenih pet žensk, ki pomagajo bolnim in onemoglim«, kot mi je dejala sogovornica včeraj. Pa je res vse urejeno? Kdo v občini sistematično obiskuje vsakega starejšega, da bi našel tiste, ki ne znajo, ne morejo ali nočejo prositi za pomoč? Prevečkrat slišimo od socialnih delavk, ki nam (v svoji nemoči) o tistih najbolj zapuščenih in zanemarjenih pravijo: »Pustite jih živeti, kot hočejo.« Ali res tako hočejo ali pa so le obupali nad človeško družbo, se zaprli v lupino, da jih brezbrižnost in sovražnost do drugačnosti ne bi vsak dan prizadevala? Dolgoletne izkušnje, ki so si jih naše prostovoljke in prostovoljci nabrali pri obiskovanju bolnih vrstnikov, so drugačne. Ljudje, ki najbolj potrebujejo pomoč, so najbolj skriti, pogosto strokovne službe vedo zanje, a ker se ne znajo povezovati, ne naredijo nič. Ena izmed pomembnih nalog naših prostovoljk in prostovoljcev je, da pripeljejo strokovne službe do pomoči potrebnih, tako da jih obveščajo, pozivajo, zahtevajo, včasih tudi s pomočjo medijev, če ne gre drugače. V urejeni družbi ne sme biti nihče izključen, do osnovnih dobrin mora priti vsak. To je v današnji Sloveniji, kjer bogati načrtno vsak dan bolj izžemajo revne, mnogo bolj potrebno, kot je bilo v naši mladosti.
Te dni sem slišala nov argument, ki me je presenetil. »V naši občini ni starejših, ki bi živeli sami. Vsi živijo v okviru svojih družin, v družine se pa ne smemo vtikati,« mi je dejal eden izmed funkcionarjev društev iz pokrajine, kjer največ starejših živi samih, ker so otroci odšli s trebuhom za kruhom.
Nasilja nad bolnimi in onemoglimi je veliko. Največ ga je v družini, ker pač za največ bolnih skrbijo domači. Sovraštvo med generacijami rojevajo stiske, preobremenjenih neformalnih negovalcev je veliko. Starejši se počutimo krive, če se otroci znašajo nad nami, radi jih imamo, sram nas je ob njihovem početju, skušamo razumeti njihove stiske in potrpimo. Bolj ko so mladi obremenjeni, več je nasilja nad starejšimi. Kdo naj jim pomaga? Izkušnje nam kažejo, da ima večina otrok rada svoje starše in da lahko že preprost obisk ali pogovor spremeni njihovo obnašanje, jih naredi občutljivejše za stiske svojih staršev. Obisk vrstnikov – sosedov zelo pomaga starejšim, ki so žrtve nasilja ali zanemarjanja. Življenje jim olajša že samo to, da se lahko nekomu potožijo, čeprav prepogosto prosijo obiskovalca, naj o stiskah, ki jih doživljajo, nikomur ne povedo.
Vsakdo, ki meni, da je obiskovanje vrstnikov bolnih in onemoglih vdiranje v zasebnost družine, naj se skuša vživeti v vlogo človeka, ki je bolan in slabo mobilen, zato pa na milost in nemilost prepuščen drugim. Ali si res ne zasluži nekoga, ki bi mu pomagal s tako preprosto pomočjo, kot je obisk, in z vsakodnevnimi drobnimi pomočmi, za katere tako težko prosimo svoje otroke in vnuke, ker se bojimo, da nas bodo zavrnili?
