Na premoženjska in druga pravna vprašanja odgovarja mag. Janez Tekavc

Na premoženjska in druga pravna vprašanja odgovarja:
Janez Tekavc

Dobro je vedeti | maj '15

ŠTEVILNI SOLASTNIKI

Bralka je skupaj s sestro podedovala nepremičnine, ki so bile vrnjene v denacionalizacijskem postopku. Lastnikov nepremičnin je zaradi dedovanja zelo veliko, tako da ima bralka komaj 1/40 deleža. Bralko zanima, kaj sploh lahko stori kot lastnica.

Solastniški delež, ki ga ima bralka, navadno ne pomeni kaj dosti, saj je le redkokatera nepremičnina tako velika, da bi imela v naravi lahko korist od tako majhnega deleža. Če ima namreč hiša 200 m2, je bralka ob 1/40 deleža upravičena uporabljati le 5 m2, takšna površina navadno ne pomeni niti ene sobe, saj moramo kot uporabo računati tudi del na skupnih prostorih (veže, hodniki, stopnišča), tako da v takšnem primeru lastninska pravica prinese bistveno več bremen kot pa koristi.

S stališča bralke bi bilo verjetno najsmotrnejše, če bi se poskušala z drugimi solastniki dogovoriti za delitev nepremičnin. Ker je več nepremičnin kmetijskih zemljišč, bi se jih verjetno dalo razdeliti tako, da bi vsak od solastnikov dobil določeni del zemljišča v svojo izključno last.

Če sporazumna delitev ni mogoča, lahko vsak izmed solastnikov – ne glede na svoj solastniški delež – predlaga, da nepremičnine razdeli sodišče. Sodišče najprej poskuša s fizično delitvijo, se pravi, da bi vsak dobil v izključno last določeni del nepremičnin, če to ni mogoče, pa sodišče nepremičnine proda in kupnino razdeli med solastnike v sorazmerju z njihovimi deleži. Pri bralki bi to pomenilo 1/40 zaslužka, ustvarjenega s prodajo. Zaslužek je enak razliki med prodajno ceno in stroški postopka, navadno predvsem stroški izvedencev, ki najprej ugotavljajo, ali je nepremičnine mogoče fizično razdeliti med solastnike, nato pa, če to ni mogoče, še ocenjujejo, kolikšna je vrednost nepremičnin, kar je podlaga za dražbo, na kateri nepremičnine prodajo. Vse do konca postopka predlagatelj sam krije stroške predloga, kar je navadno razlog, da se solastniki z zelo majhnimi deleži ne odločajo, da bi predlagali sodno delitev.

ODŠKODNINA ZARADI UGRIZA PSA

Bralko je ugriznil pes. Lastnik psa zavrača dogovor o odškodnini in ji celo grozi. Bralko zanima, kaj naj naredi, da bo dobila odškodnino, in ali lahko lastnik psa res zavlačuje postopke tako dolgo, da bo vse zastaralo.

Smiselno bi bilo, da bi bralka takoj obvestila policijo o napadu psa. Pes mora biti namreč na javnih površinah vedno privezan in pod nadzorom odrasle osebe oziroma osebe, ki ga je sposobna obvladovati. Prijava dogodka na policiji je dobrodošla za nadaljnje postopke tudi zaradi tega, ker so možnosti izmikanja povzročitelja škode manjše. Marsikdo namreč začne kasneje trditi, da škode sploh ni povzročil njegov pes in podobno.

Bralka mora vložiti tožbo za priznanje odškodnine v roku treh let od tedaj, ko je izvedela, kdo je škodo povzročil in kakšna je škoda. Kot mejnik za začetek zastaralnega roka se navadno šteje sam datum škodnega dogodka oziroma dan, ko je zdravljenje končano. V vsakem primeru pa zastara terjatev za plačilo odškodnine v petih letih, odkar je škoda nastala.

Zastaranje zahtevka za plačilo odškodnine ne teče v času sodnega postopka. Če torej bralka zadnji dan pred zastaranjem vloži tožbo, zahtevek ne bo zastaral, pač pa bo sodišče odločilo, kot da bi ga vložila prvi dan po škodnem dogodku. Civilnopravni postopki, kamor spada tudi sojenje glede odškodninskih zahtevkov, imajo namreč zastaranje urejeno drugače kot kazenski postopki, pri katerih lahko zastaranje nastopi tudi v času sodnega postopka.

Lastnik psa bo z zavlačevanjem praviloma težko dosegel, da bi zahtevek zastaral, če bo tožbo vložila prej kot v treh letih, sodišče pa bo določilo odškodnino glede na obseg poškodbe, čas trajanja zdravljenja, vrsto in število zdravniških posegov, morebitno skaženost in strah ter zmanjšanje bralkinih življenjskih aktivnosti. Zadnje ugotovijo tako, da sodišče primerja, kaj je lahko delala pred napadom psa in česa zaradi napada ne more več.

IZVRŠBA ZARADI NEPLAČANE POLOŽNICE

Bralka je pred časom pozabila plačati položnico. Opomina ni dobila, pač pa je bila zoper njo začeta izvršba. Stroški postopka so bistveno višji, kot je bila vrednost položnice. Bralko zanima, ali je to dopustno.

Upnik lahko začne sodni postopek, ne da bi pred tem poslal opomin. Bralkino prizadevanje, da bi dokazala, da ji opomina niso poslali, čeprav jih podjetje sicer pošilja, ne bo vplivalo na njeno obveznost, da dolgovano poravna.

Stroški izvršilnega postopka so res lahko včasih celo večji od samega dolga. Stroški so namreč deloma vezani na višino zahtevka, tako se na primer določajo odvetniški stroški, deloma pa so fiksni ne glede na višino zahtevka, tako ima navadno banka določeni fiksni strošek za izvršitev sklepa o izvršbi. Tudi dejstvo, da so stroški presegli vrednost položnice, bralke ne bo rešilo njene obveznosti, da plača, kar je bila dolžna po položnici ter zdaj poleg tega še vse stroške.

SVETOVALNI TELEFON:

Pokličete ga lahko v torek, 12. in 26. maja, med 14. in 16. uro na tel. številko: 01 530 78 53.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media