Gradišča – spomeniki iz prazgodovine

Zgodbe | okt. '15

Arheologija je del dediščine, ki je očem običajno skrita. Nekateri kraji je imajo manj, nekateri več. Na Primorskem so natipičnejša, najmnožičnejša in najlepša arheološka najdišča nedvomno gradišča.

Arheologija je veda, ki se ukvarja s človekom in njegovo preteklostjo. V primerjavi z zgodovino, ki se ukvarja s pisnimi viri, se arheologija ukvarja z materialnimi ostanki, ki jih je ustvaril človek. Ta je na Krasu najprej živel v jamah, v bronasti dobi pa se je začel naseljevati po gradiščih. Gradišča so utrjene naselbine, običajno jih najdemo na vrhovih gričev, čeprav nekatera obstajajo tudi v nižini. Prepoznamo jih po obrambnih elementih, in sicer po mogočnih obzidjih, ki še vedno kljubujejo zobu časa in jih prepozna tudi nestrokovno oko. Najdemo jih po vsej Sloveniji. Obstajajo pa območja, kjer jih je izjemno veliko, nekje celo več kot današnjih vasi.

Vsako utrjeno naselbino obdaja obzidje. To se prilagaja terenu in se po navadi vije ter zaokroža naselje v obliki venca, ima enega ali več vhodov, kjer pa je slabša naravna zaščita, je lahko dvojno ali celo trojno obzidje. Včasih so tudi vhodi dodatno utrjeni in zaščiteni – poznamo primere utrditev s stolpi ali pa ena stranica obzidja presega drugo in na ta način tvori nekakšen hodnik. Nekatera gradišča imajo tudi akropolo – to je najvišji in dodatno utrjen del. Domneva se, da je bila taka naselbina sedež kakšnega poglavarja ali središče neke rodovne skupnosti. Morda so ji bila sosednja manjša gradišča brez akropole podrejena.

Zidanje brez malte

Obrambni zidovi so različni. Njihovo tehniko namreč pogojujejo geološke danosti. Kjer je kamenja malo, so obzidja nasuta – takim rečemo nasipi, ki so bili včasih dodatno utrjeni z lesenimi koli. Na kraških apnenčastih tleh pa najdemo tudi najlepša in najmogočnejša gradišča, ki jih opazi tudi naključni sprehajalec. Ta so grajena v tehniki suhozidne gradnje in so še vedno lahko prepoznavna kot velikanske groblje kamenja, ki se vlečejo več metrov v širino. Na Krasu in v Istri jim rečejo tudi kaštelirji. Suhozidna gradnja pomeni, da so gradili brez veziva – malte. Fronte zidu so sezidali iz večjih kamnov, vmesni del pa so zapolnili z drobirjem. Včasih so uporabili tudi kombinacijo vseh treh materialov: kamna, zemlje in lesa.

Gradišča so zgradili za bivalne, obrambne, verjetno pa tudi gospodarske in obredne namene. Gradili so jih v prazgodovini, najmnožičnejše v železni dobi, poseljevali in dograjevali pa tudi v kasnejših obdobjih. Gradišča niso bila edini tip bivališč svojega časa, vendar jih zaradi dobre prepoznavnosti v prostoru arheologi najlaže odkrijejo, poleg tega pa obstaja mnogo ledinskih imen – imen vrhov in vasi, ki se imenujejo Gradišče, kar je neizpodbiten dokaz o obstoju utrjene prazgodovinske naselbine v bližini.

Kjer so ljudje živeli, so po navadi tudi umirali. Pogost, če že ne nujen, spremljevalec vsake naselbine je pokopališče. Tu arheologi odkrijejo največ predmetov. Do razmaha krščanstva so namreč svojci pokojniku v grob dajali predmete iz vsakdanjega življenja, da bi mu služili tudi v onostranstvu. Na žalost so ravno grobišča pogosto plen nestrokovnega izkopavanja, če lahko sploh tako rečemo plenjenju zakladov z detektorji kovin, kjer samooklicani raziskovalci z najdenimi zakladi kopičijo svoje zbirke, ki so dostopne samo njim. Ali pa – kar je še slabše – predmete prodajo in se za njimi izgubi vsaka sled. Arheologija je namreč zapuščina, do katere smo upravičeni vsi. To pa je mogoče le na način, da najdbe pridejo v strokovne roke.

Besedilo in fotografiji: Sabina Pugelj


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media