Zbiralka atletskih rekordov
Zvezdana Kržič je balkanska rekorderka v metu kopja za ženske od 65 do 70 let.
Zvezdana Kržič je atletinja, ki tekmuje v številnih disciplinah – teku na 60, 100 in 200 metrov, metanju kopja, kladiva, diska, krogle, gire in še česa. Že sedem let niza uspeh za uspehom na tekmovanjih znotraj in zunaj državnih meja in energije ji kar ne zmanjka. Se čudite, kako še niste slišali zanjo? Morda zato, ker ima 68 let. Dosežkom atletov veteranov pa mediji ne odmerjajo veliko prostora.
Nekateri jo morda celo bolj kot atletinjo poznajo kot tkalko na pravih ročnih statvah. S svojimi izdelki je sodelovala na številnih razstavah. To pa je bila le ena izmed njenih dejavnosti, ko je skoraj dvajset let delovala kot svobodna umetnica. Še prej je nekaj časa v kobilarni Lipica urila za jahanje mlade konje, saj je od nekdaj velika ljubiteljica konj.
Če bi si ogledali čudovit okrasni vrt pri njeni hiši v Planini, bi ji kaj lahko prisodili izobrazbo iz hortikulture. A tudi tu bi se zmotili. Po poklicu je namreč muzikologinja in glasbenica. Njena glasbila so kitara, oboa in kljunasta flavta, poučevala pa jih je na več slovenskih glasbenih šolah.
Iz dolgčasa v sprint
Na balkanskem veteranskem atletskem prvenstvu leta 2012 v Izmirju v Turčiji je Zvezdana Kržič med drugim blestela v teku na 200 metrov.
V Planino pri Rakeku je prišla s tedanjim partnerjem pred petnajstimi leti. Ko se je kot jamarka potikala po bližnjih krajih, ji je prav ta nekoliko osamljena hiša na hribu padla v oči. Po naključju sta čez nekaj let dobila priložnost za nakup prav te hiše in tako je lahko v resnici postala njun dom. Prav po zaslugi okoli 3500 kvadratnih metrov velikega zemljišča ima danes Zvezdana Kržič tu čudovit vrt, le malce stran od hiše pa tudi pravo lastno metališče, kjer vadi met kladiva in kopja.
»Po upokojitvi mi je bilo malce dolgčas tu v Planini, rekla sem si, da moram malo migati,« razlaga začetek svoje veteranske atletske kariere. Sicer je atletiko okusila že v mladih letih, v prvi gimnaziji, a se je tedaj njena atletska kariera že po dveh letih zaradi poškodbe prekinila. A »samo« za 50 let. Potem ko je že sama malce tekla po okolici, je v lokalnem časopisu zasledila oglas postojnskega atletskega kluba, ki je vabil k vadbi atletike in teka. Poklicala je malce v strahu, da je že prestara, a so jo seveda sprejeli. »Drugi so tekali po okolici in se pripravljali za maraton, jaz pa sem rekla, da sem že od malega sprinterka, in sva s trenerjem začela trenirati sprint.« A potem se je njen tedanji trener kmalu preselil drugam, in spet je ostala prepuščena sama sebi.
Zmagovalka
Nekaj časa se je trudila sama, a so burja, mraz in zasnežen stadion v Postojni (mimogrede omeni, da ima astmo) in splet naključij prispevali, da se je odločila za trening v Ljubljani. Februarja je začela in še isti mesec že tekla na državnem tekmovanju in si priborila svoj prvi državni rekord. Danes jih ima toliko, da skorajda ne zna povedati iz glave. »Enajst ali dvanajst,« mi reče. Najponosnejša je na svoj balkanski rekord v metu kopja, ki ga je lanskega septembra dosegla v Bukarešti. Vrgla ga je 24,40 metra, kar nepoučenim morda ne zveni tako veliko, a če preračunamo s starostnim faktorjem, pomeni precej bolj impresivnih 50 metrov in 13 centimetrov.
Seveda v svoji kategoriji (ki se dvigne vsakih pet let) res nima veliko konkurence. »Pri teh letih ni veliko atletov, še posebno ne med ženskami. Starejši ko si, manj jih je. Ne tekmovanjih sem tako bolj sama kot ne. Še posebno pri metu kladiva sem edina v tej starostni skupini.« Tako se pošali, da skoraj vsakič, ko se ji posreči dober met, spet postavi državni rekord.
Seveda pridejo tudi poškodbe, a je te za zdaj ne ustavijo. Prav zaradi poškodbe, ko ni mogla trenirati teka, je spet bolj po naključju začela tudi metati. Ko je poskusila, se je hitro izkazalo, da ji sploh ne gre slabo.
Metališče in mučilnica
Pri hiši ima pravo metališče, ki ji omogoča, da met kopja in kladiva lahko trenira doma.
V Ljubljani pod vodstvom trenerja Alberta Šobe kot članica atletskega kluba MASS enkrat na teden trenira sprint. »Z mano teče vsak tek in me obravnava resno kot vsakega drugega mlajšega člana kluba.« Za druge discipline Zvezdana nima trenerja, saj ugotavlja, da se s starejšimi športniki nihče ne želi ukvarjati. Tako vadi na vrtu na svojem metališču, ki ima naokoli dovolj prostora, da sosedje niso ogroženi. »Če bi mi kdo rekel, da bom pri triinšestdesetih letih metala kladivo, bi se smejala.« Zdaj pa pri svojih oseminšestdesetih letih še vedno pridno trenira.
V hiši ima sobo, polno »mučilnih naprav«, ki je kot mali fitnes studio in ji omogoča vadbo za moč. V boju proti poškodbam pa ji še posebno pomagajo redne masaže, brez katerih, kot pravi, ne bi šlo. »Misliš, da si še mlad, a mišice ne prenesejo toliko kot nekoč, in poškodb je kar nekaj.« Zato tudi s treningi ne sme pretiravati.
Vadba v cvetju
Kar ji ostane časa, ga nameni predvsem svojemu okrasnemu vrtu (s skalnjakom), v katerem je ob mojem obisku v začetku septembra prevladovala modra barva. A se ob sprehodu skozenj pokaže veliko raznobarvnih lepotic, med drugim močvirski hibiskus z ogromnimi rdečimi in vabečimi cvetovi, ter še marsikatera manj opazna znana ali neznana rožna lepotica. Med njimi pa se sem in tja sprehodi kak muc zanimivega imena (spoznala sem Hg-ja).
Tako ima Zvezdana Kržič res lepo in navdihujoče okolje, da lahko zavzeto trenira za svoje atletske uspehe. Zaveda se, da vsi nimajo te sreče. Kot pravi, so stroški za veterane, ki se želijo tekmovalno ukvarjati z atletiko, kar visoki, saj si morajo sami plačati najem dvorane (za treninge v zimskem času), trenerja, drese, startnine, prevoze in vse stroške v zvezi z bivanjem v mestu tekmovanja. To gotovo botruje temu, da ni več takih športnikov, kot je sama, čeprav se ljudje vse bolj zavedajo pomena gibanja pri ohranjanju zdravja. A kljub vsemu se tudi v zrelih letih da doseči marsikaj in marsikdo to dokazuje bolj kot balkanska rekorderka v metanju kopja v kategoriji W65.
