Treba je dajati, če hočeš jemati
Kaj menijo o medgeneracijski pomoči, smo vprašali sogovornike.
Ela Dolinar, upokojena trgovska poslovodkinja, Škofja Loka: »Da so v nekaterih primerih mladi v takem položaju, da lahko preživijo samo ob pomoči staršev upokojencev, je zelo žalostno. Poznam primere, ko nekateri izkoriščajo starejše in živijo na njihov račun, čeprav jim tega ne bi bilo treba. Vsi poznamo več babic in dedkov, ki skoraj v celoti skrbijo za vnuke, pa ne toliko finančno, kot da jih vozijo v šole in na dejavnosti, pomagajo pri učenju, in še bi lahko naštevali. Starši otrok pa to sprejmejo kot samoumevno, včasih celo tako, kot da je to njihova dolžnost.«
Zlatka Levstek, upokojena kemijska tehnica, Radomlje: »Res je zdaj težko mladim, zaključijo študij in potem dolgo iščejo službo. Če imaš denar, tudi kot upokojenec pomagaš. K sreči mi trenutno ni treba. Svoje otroke sem učila skromnosti in samostojnosti. Vsak se lahko znajde v situaciji, ki je ne more nadzorovati, kot so bolezni, nesreče, nenadne izgube službe in podobno. Ne maram pa ljudi, ki kot pijavke visijo na drugih, ker niso delovni in ne želijo poskrbeti zase.«
Dr. Ljerka Bizilj, novinarka, direktorica TV Slovenija: »Življenje nas nekako tako 'vodi', da smo za otroke in vnuke praviloma pripravljeni narediti domala vse! Prepričana sem, da največ storiš zanje, da jih 'naučiš' živeti in delati. Sina smo že v otroštvu naučili vse – od gospodinjskih del do tega, da je treba dajati, če hočeš jemati. Poznam veliko družin, kjer starši pomagajo otrokom, in tudi takšne, kjer otroci pomagajo staršem, starim staršem ... In prav je tako!«
Simona Lucija Dvoršak, piarovka, Compress Ljubljana: »Cele generacije so bile prepričane, da je za njih dolžna poskrbeti država. Ker je država sodelovanje odpovedala, so prevečkrat na pomoč poklicani starši oz. stari starši. Seveda verjamem v družinsko solidarnost, vendar se čudim samoumevnosti, ker menim, da premnogokrat niso izčrpane vse možnosti pri iskanju zaposlitve. Naj vsak živi v okviru svojih zmožnosti in naj solidarnost ne bo potuha za lenobo.«
Bojan Bernik, upokojeni strojni tehnik, Ljubljana: »Starši, razen redkih izjem, bomo vedno podpirali otroke in vnuke, in to ne glede na družbeno stanje. Če ne finančno, pa kako drugače, na primer z varstvom otrok, nakupom obleke ali obutve itd. Midva z ženo rada pomagava po svojih zmožnostih, če otroka potrebujeta pomoč. Večina otrok je hvaležna, ko vidijo, da imajo v starših prijatelje, ki jim v stiski pomagajo.«
Janez Potočnik, upokojeni diplomirani inženir elektrotehnike, Ljubljana: »V današnjih časih, ko je veliko mladih brezposelnih, je logično in pričakovano, da podpiramo otroke. Večja težava je tam, kjer so starši sami potrebni pomoči. Ne vem, kako se državne institucije, pristojne za pomoč ljudem v stiskah, odzivajo na socialne probleme. Država bi morala imeti program, s katerim bi blažila stiske ljudi, ki se znajdejo v hudih denarnih težavah.«
Vera Snoj, upokojena prosvetna delavka, Ljubljana: »To, da morajo starejši finančno podpirati svoje otroke ali celo vnuke, se mi ne zdi tragično v primerih, kjer je res nuja. Se mi pa zdi, da smo v Sloveniji kar malo preveč nagnjeni k temu, da pomagamo mlajšim, mnogi jih kar preveč razvajajo. S tem nočem reči, da so vsi mladi pasivni in se zanašajo na pomoč staršev, ravno nasprotno, mnogi se zelo trudijo in poprimejo za vsako delo, da bi se osamosvojili in razbremenili starše.«
Mateja Unk, referentka, Ljubljana: »Prihajam iz družine, kjer smo zelo povezani in si med seboj vedno pomagamo. Ko sem bila majhna, so moji stari starši veliko pomagali mojim staršem, pozneje pa smo mi pomagali njim. Nikoli ne bom pozabila dolgih počitnic, ki sva jih s sestro preživljali z babico in dedkom na morju, pa tudi tega ne, kako lepo je bilo poskrbljeno za babici in oba dedka, ko so bili bolni in slabotni. Ne zdi pa se mi prav, da morajo ostareli finančno pomagati mladim. V državi bi morale biti take razmere, da bi se mladi lahko sami preživljali.«
