Strah in upanje
V Evropi je zavedanje, kakšne so posledice vojne, le del zgodovinskega spomina. Večina prebivalcev naše celine ve o tem le iz zgodovinskih knjig ali iz pripovedovanja ljudi, ki so vojno doživeli. Pri nas in naši soseščini je drugače, saj smo pred dvema desetletjema doživeli krvav razpad nekdanje skupne države in s tem v zvezi tudi množice beguncev, ki so bežali pred vojnimi grozotami. Zdaj doživljamo vojne predvsem zaradi poročanja medijev, ki pa pogosto pišejo ali govorijo le o posameznih dogodkih, manj pa o vzrokih, ki so privedli do njih. Pravzaprav je tovrstno poročanje prevladujoč vzorec v medijih, kjer je v ospredju senzacionalizem. Drugače povedano – za mnoge so vojne in z njimi povezane človeške usode le nekakšna predstava, ki jo je treba posredovati bralcem, poslušalcem in še posebej televizijskim gledalcem, in to z namenom pritegniti pozornost javnosti ter povečati možnost uspešnega oglaševanja. In seveda vplivati na javnost, da bi posamezne dogodke dojemala tako, kot želijo lastniki medijev.
Letošnje leto in tudi prihodnja leta bo zlasti v Evropi v ospredju vprašanje beguncev. To, kar se dogaja, je sramota in posmeh vsemu, kar naj bi bile vrednote evropske civilizacije. Običajni ljudje se na to vprašanje odzivajo tako, kot se spodobi. Težava je v politiki, ki je v veliki meri odgovorna, da je do begunske krize sploh prišlo. Večina evropskih držav je namreč članic zveze NATO, ki je kar najbolj neposredno vključena v destabilizacijo razmer v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Zdaj, ko desettisoči bežijo pred vojnimi grozotami, katerih pravi vzrok je prerivanje velikih sil za prevlado in nadzor nad surovinskimi in energetskimi viri, so postali ti nesrečniki nadloga, ki jo je treba poslati nazaj v države, od koder je prišla. Pogajanja o begunskih kvotah so sramotna, še posebej za voditelje tako imenovanih tranzicijskih držav. Madžarska, Poljska, baltske države …, ki so jih polna usta domnevnega spoštovanja demokracije in človekovih pravic, postavljajo nove »železne zavese« za ljudi, ki so zaradi tujih interesov izgubili vse in si želijo ohraniti vsaj življenje.
V ustanovni listini Združenih narodov je zapisano, da smo vsi ljudje enaki ne glede na narodnost, politično ali versko prepričanje. Tudi zaradi tega dejstva je naravnost grozljivo, če neki evropski politik izjavi, da bi njegova država morebiti lahko sprejela samo begunce, ki so krščanske vere in so visoko izobraženi. S takim stališčem ni niti poskusa skriti nasprotovanje temeljem, na katerih je zgrajena Evropska unija. Če bo ta logika prevladala, unija kot skupnost demokratičnih in odgovornih držav ne bo preživela. Prav zato bi bilo zares nujno, da se članice končno dogovorijo, kaj so njihovi skupni cilji, in za uresničevanje le-teh prevzamejo tudi odgovornost. Toda teh ciljev ne morejo določiti bruseljski birokrati, temveč državljani.
Politiki pogosto govorijo o solidarnosti. Tudi o odgovornosti za skupnost nam radi predavajo. Najraje o tem govorijo, ko je treba pod preprogo pomesti njihovo odgovornost za napačne odločitve. Sedanja humanitarna kriza, povezana z begunci, je zagotovo posledica napačnih odločitev »velikih igralcev« v mednarodni skupnosti. Zdaj, ko se soočamo s posledicami »od zunaj« spodbujenih vojaških spopadov, naj bi posledice reševali vsi, tisti, ki pa so vse skupaj »zakuhali«, pa bi radi še naprej vladali. Kljub temu pa običajni ljudje tistim, ki so v stiski, praviloma ne obrnemo hrbta. Naj bo tudi tokrat tako. Ljudem, ki so morali zapustiti svoje domove, pomagajmo, da bodo med nami našli priložnost za dostojno življenje. Predvsem pa dvignimo glas, da se bodo v njihovi domovini razmere uredile in se bodo lahko vrnili. Navsezadnje ne morejo v nedogled živeti od humanitarne pomoči. Če pa bodo ostali v novem okolju, jim je treba omogočiti vsestransko vključitev. Pri tem bi se veljalo ravnati po načelu, da je moja svoboda omejena z enako svobodo drugega. To je najbolj preprosta označitev tistega, čemur se v politiki pravi demokracija.
