Niste krivi! Niste sami! Obstaja pomoč!
Če sklepamo po medijskih objavah, se zdi, da je primerov nasilja v družini vse več, to pa predvsem zato, ker se o njem več govori, ker v družbi vlada večja ozaveščenost. Preprosteje rečeno, nasilja ne pometamo več pod preprogo. Žal pa večina primerov ne pride na dan, žrtve, najpogosteje so to najranljivejši člani, kot so otroci, ostareli, ženske, (pre)dolgo trpijo, preden upajo komu zaupati svojo stisko.
Ker ogroža telesno in duševno zdravje žrtve in pušča dolgotrajne posledice, nasilje ne zadeva samo družinskih članov, pač pa je javnozdravstveni problem, ki se ga je treba lotevati sistemsko v vseh fazah – od prepoznavanja, preprečevanja do pomoči žrtvi (in tudi storilcu).
Z žrtvami nasilja se najpogosteje srečujejo policisti, ki po navadi prvi prihitijo na pomoč. Njihova vloga je dvojna, najprej v skladu s pooblastili preprečijo izvajanje nasilja (eden najkoristnejših in najučinkovitejših ukrepov v naši zakonodaji je prepoved približevanja storilca žrtvi), potem pa zaščitijo žrtev in ji posredujejo informacije, kje in kako lahko dobi pomoč. Najhitreje in najučinkoviteje pa se rešitev najde, kadar sodelujejo policija, zdravstveni dom, pristojni center za socialno delo, nevladna organizacije, morebiti tudi šola v tistem okolišu.
Pomemben člen pri odkrivanju in preprečevanju družinskega nasilja so zdravstveni delavci, še zlasti družinski zdravniki. Ti se redno srečujejo s člani družine in vzbujajo zaupanje. Res pa žrtve redko same od sebe zaupajo zdravniku, so se mu pa pogosteje pripravljene zaupati, če jih k temu spodbudi ali pa posumi na nasilje zaradi ponavljajočih se poškodb (zlomi udarnine, modrice) ali pogostih simptomov (bolečine v spodnjem delu telesa, glavoboli itd.).
Vse, kar povejo in kar se dogaja, je v zdravniški ambulanti zaupno. Zato zdravnik brez privolitve žrtve nasilja ne sme prijaviti (to pa so dolžni storiti, kadar gre za otroka ali za hudo telesno poškodbo). Lahko pa – ob privolitvi žrtve – njeno izpoved ter izvide poškodb zapiše v zdravstveni karton. Če se žrtev kasneje le odloči ukrepati, velja tak zapis na sodišču za trden dokaz. Zdravnik je torej tista oseba, ki vas – če ste v stiski – posluša, tolaži in svetuje, kam po pomoč. Zdravniki in drugo zdravstveno osebje se zato dodatno izobražujejo, da bi znali prepoznati simptome in vedeli, kako ukrepati.
Prijava nasilja
Anonimni telefon za starejše osebe, ki so žrtve nasilja, deluje na številki 080 51 16. Vsak dan od 8. do 14. ure se lahko pogovorite neposredno z usposobljeno svetovalko, v preostalem času pa je vklopljen odzivnik, na katerem dobite osnovne informacije.
Če se ne želite izpostaviti, lahko nasilje v družini prijavite policiji anonimno prek elektronske prijave na strani www.policija.si. Napišite čim več podatkov (kdo izvaja nasilje, kdo je žrtev, kaj, kako, kje in kdaj se to dogaja). Velja pa opozoriti, da prijava ni namenjena takojšnjemu ukrepanju. Če želite, da policija ukrepa takoj, pokličite 113.
