Ni lepo, če postaneš odveč
Kristina Kavčič
Kristina Kavčič iz Gornje Radgone je bila vselej vpeta v družabno življenje v svojem okolju. Najbolj in najdalj časa pa je bila predana delu v domačem upokojenskem društvu.
Zaposlena je bila v komerciali, in ko se je upokojila, jo je tedanji predsednik Društva upokojencev Gornja Radgona Jože Kos takoj povabil k sodelovanju. »Niti en teden nisem bila doma,« se spominja Kristina danes in dodaja, da je sprva skrbela za upokojenski bife. Njen vedri značaj in želja po delu z ljudmi sta jo napeljala k predlogu, da bi organizirali letovanje na morju za svoje člane. Leta 1988 je tako po Kristinini zaslugi v Lovrečico na Hrvaškem odpeljal prvi avtobus. Na njem so bile v glavnem stare ženice, nekatere med njimi prej morja sploh še niso videle. Gospa Kristina smeje pove, da so z ruto na glavi in oblečene v predpasnik zrle v »veliko vodo« in kar malce jih je skrbelo, kaj bodo tam počele ves teden. No, pa so kmalu spoznale, da je morje prijetno, oddih v veseli in zanimivi družbi vrstnikov pa več kot dobrodošel. In tako so leto za letom poleti hodili na morje, neutrudna Kristina pa je poskrbela, da so se lahko pozimi »greli« tudi v toplicah. Po dvanajstih letih je začela sodelovati z eno izmed turističnih agencij in tako skrbela za ugodna letovanja upokojencev.
»Vedno mi je uspelo napolniti avtobus,« pravi in dodaja, da so se vselej imeli zelo lepo. Člani so jo kar naprej nestrpno spraševali, kdaj in kam bodo spet šli. Zadnjič je organizirala »morjevanje« leta 2012. Potem pa …
Petindvajsetega letovanja Kristina Kavčič že ni mogla več izpeljati. Kot pravi, jo je zdajšnja predsednica društva, s katero je sicer sodelovala precej let, kar nekako postavila na stranski tir. To jo je močno prizadelo, stres pa zagotovo pušča sledi tudi na njenem zdravju. Kot zatrjuje, bi ji več kot občinsko in druga priznanja, ki jih je za svoje prostovoljsko delo dobila, pomenila človeška hvaležnost in spoštovanje. Tudi vodilnih ljudi v društvu. »Še sreča, da me ima veliko ljudi v mestu in okoliških vaseh rado,« se s solznimi očmi nasmeje 82-letna gospa. »A to, da zame v organizaciji oziroma v Društvu upokojencev Gornja Radgona ni več prostora za aktivno delo, me zelo zelo boli,« sklene.
Z zadovoljstvom pa se spominja srečanj, ki so jih za upokojence pripravljali v Konjišču pri Apačah, kjer so pri ribnikih uredili rekreacijski center. Vedno se je zelo potrudila, da so bili stroški za vsakega posameznika čim nižji. No, zanjo to ni ravno veljalo, saj je plačevala kar precejšnje račune za domači telefon, tudi za pisemske znamke ali kak drug izdatek za društvo ji ni bilo žal denarja. Zato pa ima zdaj mirno vest. Nikoli ni »izkoriščala« društva zase, kvečjemu je kdaj zanj založila ali prispevala svoj denar. Vložila je še posebej veliko svojega časa in energije. Ni ji žal.
Lepa beseda, nasmeh in energija
Gospa Kristina je zelo dejavna tudi brez društva upokojencev. »Že v svoji ulici imam kar nekaj ljudi, ki jih obiskujem. Malo se potožimo, kaj koga boli, pa nam je vsem takoj bolje,« se smeje in doda, da je včasih treba koga tudi pobožati. V svoje društvo so jo že povabili tudi sladkorni bolniki, čeprav nima diabetesa. »Pač vedo, da sem rada dobre volje, da sem rada v družbi in tako naprej. Res mi je všeč, da gremo skupaj na sprehod. Tudi v društvu bolnikov z osteoporozo so me povabili k sodelovanju, čeprav tudi teh težav nimam. Pa bom šla že decembra z njimi na morje.«
Kristina vsak dan tudi skuha za sinovo družino, s katero živi v isti hiši. Pa na vrtu in okrog hiše najde kar precej dela. Z družino nikdar ni imela nobenih težav, zato pa se je lahko v tolikšni meri posvečala društvu upokojencev. Ko je ostala brez moža, je sicer kar precej trpela, a njen vedri značaj jo žene naprej. Rada se giblje in zelo rada pripoveduje razne dogodivščine. Tudi glasbo ima rada, spozna se na vino in trto … Spominja se ekskurzije v Makedonijo, ki jo je pripravila za Društvo kmetijskih inženirjev in tehnikov, ogledali pa so si zlasti tamkajšnje vinograde. Posebej omeni 65. obletnico nižje gimnazije, ki jo je na gornjeradgonskem gradu organizirala prav tako ona. In še in še … Kristini res ne zmanjka dela niti pripovedovanja. »Morda ravno to vsem ni pogodu,« pravi. In še doda: »Volje in energije mi ne manjka, zato jo bom še naprej sejala med vse, ki si to želijo.«
