Stojte, gospa zmešana!

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | jan. '16

Lepo urejena gospa v najlepših letih se je res ustavila tisti hip, ko je zaslišala nesramen vzklik. Na avtu na njeni levi, tako rekoč tik ob njej, z desno lučjo, zarito v kup snega, se je skozi šoferjevo okno sklanjal mladenič in se s kazalcem tolkel po čelu.

»A ste zmešani?« je še enkrat zavpil.

»Kako si drzneš, neotesanec! Zmerjaš me, da sem zmešana!«

»Ne zmerjam in rekel sem vam gospa in vikal sem vas, vi pa res zmerjate mene, me obkladate z neotesancem in me tikate!«

»Rekel si, da sem zmešana!«

»No, če niste zmešani, moje opozorilo še bolj velja! Kdor ni zmešan, ve, da je skakati na cesto pred avto zmešano!«

»Tukajle na cesti je prehod za pešce! Ustaviti moraš pred prehodom, veš? Prednost imam!«

»Prednost vam bolj malo pomaga! Kaj, če jaz ne bi mogel ustaviti, če bi, recimo, peljal prehitro ali če bi mi morda popustile zavore?«

»Zavore ne popustijo kar tako in na prehodu za pešce ste dolžni ustaviti! Pešci imajo prednost!«

»Prednost! Tudi zavore popustijo, verjemite. Mojo sestro so iz sploščenega avta potegnili komaj živo, ker tovornjaku za njo zavore niso prijele! Letati čez cesto, kot da je dvorišče, je res brezglavo in kar kliče po nesreči. Toliko ljudem se zgodijo nesreče – nesreča ne počiva in moji sestri ni nič pomagalo, da je ona sama vse naredila prav.«

»Jaz sem tudi šla prav čez cesto, in to na prehodu, kjer imajo pešci absolutno prednost!«

»Kar naprej se ponavljate! Kaj ne razumete, da vam ne bi res prav nič pomagalo, da imate prednost? V bolnišnici bi pristali vi in polomljene bi bile vaše kosti, če se moj avto ne bi ustavil pravi čas – pa še to je zasluga tega kupa snega tukaj!«

»Drugič pa previdnejše vozi!«

»Na ledeni cesti včasih tudi šoferjeva previdnost ne pomaga, pešci morajo sami paziti nase! Kadar grem jaz peš ...«

Gospa je morda hotela še nekaj pripomniti, vendar je k avtu, zaritemu v kup snega, prišel policist in oba sta se obrnila k njemu, z njima vred pa še nekaj drugih pešcev. Dve gospe, ki sta očitno imeli čas, sta celo s prehoda prišli nazaj na pločnik.

Policist se je sprehodil okoli avta, si ogledal luč, zarito v sneg, potegnil iz žepa beležnico in stopil k šoferjevim vratom.

»Kaj pa je bilo to, gospod?«

»Posebna vrsta zaviranja?« je z nasmehom predlagal mladenič za volanom.

»Se norčujete iz mene?«

»Ne, samo pameten odgovor sem iskal.«

Policist ga je malo bolje pogledal in odločil: »Pihala bova!«

»Oba?« je vprašal mladenič in policist je izgubil malo svoje službene mirnosti.

»Ne bodite zmešani in se ne norčujte iz policista!« je rekla gospa v najlepših letih mladeniču. »Z uradnimi osebami je pametno pametno govoriti!«

Vsi okoli stoječi firbci so pametno pokimali in videti je bilo, da se nikomur več nikamor ne mudi.

Mladenič jo je pogledal in videl, da ni v njej več nobene zoprnosti.

»Pihali boste, izvolite,« je policist mirno rekel mladeniču in mu podal alkotest.

Gospa v najlepših letih je stopila poleg mladeniča in napeto čakala, medtem ko je on zbrano pihal.

»Pametno je tudi, da človek ne pije, kadar vozi!« je rekla gospa.

Vsi gledalci okoli so spet modro pokimali in iztegovali vratove in napenjali ušesa, da bi čim prej izvedeli, kako pijan je mladenič skoraj povozil gospo na prehodu za pešce.

»Nula nula,« je oznanil policist,

»Popolnoma trezen. Nikoli ne pijem, kadar vozim,« je mirno pojasnil mladi šofer.

»Prav, verjamem vam,« je rekel policist zdaj zelo prijazno.

»Kaj torej dela vaš avto v tem kupu snega pred prehodom za pešce? Ste divjali, kot ima mladina navado? Veste, da bi lahko podrli kakšnega človeka na prehodu?«

»Vem.«

»Napisati moram poročilo o prekršku ...«

»O prekršku! To pa ne!« se je oglasil pojoč glas gospe v najboljših letih s policistove leve.

»Kakšen prekršek, nagrado zasluži!«

»Nagrado, ker se zaletava v snežene kupe pred prehodom za pešce?«

»Nagrado, ker zmešane gospe, ki skačejo na cesto, kot da je dvorišče, rešuje pred nesrečo tako, da celo razbije svoj avto v snegu!«

»Kdo ste pa pravzaprav vi, gospa, da se vtikate?«

»No, saj lahko uganete: zmešana gospa, seveda. Hvaležna mladeniču, in če imate čas, vaju oba povabim na kavo!«

»Na kavo med službo! Ste zmešani? Saj nismo v kakšni osladni zgodbici, gospa!«

»Jaz pa grem prav rad, še nikoli me ni nobena tuja gospa povabila na kavo!« se je smejal mladi šofer.

»Hvaležna zmešana gospa,« se je smejala ona.

In so se razšli. Še za firbce ni ostalo nič zanimivega in spet so začeli hiteti čez prehod za pešce, ne da bi sploh pogledali, ali je tam kakšen avto. Saj imajo prednost ...

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media