SLOVENSKO IZROČILO
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Drevo in človek v sozvočju
Drevo je v naši deželi tako tesno povezano s človekom in pokrajino, da sta se v stoletjih zlila v neko skladno povezanost – drevo in človek ter njegova hiša, obleka, miselnost, pesem in način življenja.
Sever naše dežele je gorat. Gorenjska in Koroška sta pokrajini, kjer vse skače in kipi v nebo. Skačejo reke, slapovi, skačejo barve na židanih marelah in žametnih lajbičih, skačejo iskre na okrašenih avbah in skače polka, ki vabi v poskočno gorenjsko deželo. Jaz pa pojdem na Gorenjsko, gor na gornje Štajersko …
V nebo kipijo strme gorenjske gore, strme lesene strehe in strme visoke zimzelene smreke. Smreke, gore in hiše so visoke in koničaste. Trdoživa in večno zelena smreka zagotavlja vsemu svetu, da tudi ledena zima ni tako močna, da bi ji mogla vzeti zimzeleno vedrino.
Z visokih gorenjskih gora se naša dežela spusti na pohorsko gorovje in od tam naprej proti vzhodu na štajerske ravnine, na široka štajerska polja med »fantiče z zelenega Štajerja«. Pesem, s katero Štajerci vabijo na Štajersko, je široka in odprta, taka, kot je štajerska dežela, in taka, kot sta široki ravninski reki – Drava in Mura. Pojdem na Štajersko, gledat', kaj delajo, gledat', kaj delajo ljubice tri ...
Na odprtih sončnih štajerskih ravninah visoko in neovirano rastejo visoki topoli. Ne bojijo se ne gorenjskega viharja ne kraške burje, medtem ko gledajo na nizke, široke vaške hiše, grajene iz blata in gline ter pokrite s slamo, ki jo varuje netresk. V netresk ne treska, saj je bila ta drobna rastlina v davni dobi posvečena bogu Perunu, bogu strele.
Primorska, zahodna stran naše dežele, je kamnita. Tam živijo trmasti, trdoživi, skromni ljudje, ki si morajo iz kamna iztrgati življenje. Njihova hiša je vsaka zase mala kamnita trdnjava, obzidana s kamnitim zidom, v večni obrambi pred burjo, soncem in sušo. Na Krasu raste skromen, žilav in trdoživ bor. Zasidran je med skalovje, nobena burja ga ne bo izruvala. Kraške gmajne krasita tudi večno zelen brin in akacija. Čudna rastlina je akacija. Ne moreš je ubiti! Če jo posekaš, bodo namesto posekanega drevesa zrasle tri nove mladike. Akacija – lepa, mila, sončna, mehka, rumeno cvetoča, a trdna, trnova, trmasta in trdoživa podoba Krasa.
Južni del naše dežele je valovit. Bela krajina je dežela belega platna, bele noše, belih hiš, belih zidanic in belih brez. Tam tečeta mirni, topli reki Kolpa in Krka. Ljudje so gostoljubni, družilo jih je nekdaj skupno delo, skupna paša, skupna žetev, skupna košnja – tako kot povsod drugod po Sloveniji – pa tudi jurjevanje, kresovanje in druge prastare šege. Tam lepa Anka kolo vodi …
