Moje spričevalo je napisalo življenje
Anica Štancar s hčerko Irmo
»Naše življenje je pravzaprav ena sama pravljica, ki nas vodi po mnogih poteh, na katerih se srečujemo z majhnimi in velikimi mejniki,« pripoveduje Anica Štancar v knjigi Najin mozaik življenja, ki jo je posvetila hčerki Irmi in Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem.
Njena življenjska pot se je začela v družini, kjer, kot pripoveduje, »mati ni našla prave ljubezni zame, vso pozornost je izkazovala sestri, in sem se počutila zapostavljeno in odrinjeno. To me je spremljalo vse življenje, čeprav sem materi odpustila in se od nje dostojno poslovila.« Oče ji je bil bolj naklonjen in ga je imela iskreno rada. Kasneje je našla ljubezen ob moškem s podobnimi izkušnjami. Kmalu se je rodila hčerka Irma. »Sreča in radost sta bila kratek čas pri nas na obisku. Shizofrenija je bila tista, ki naju je ločila. Moževa bolezen je vedno bolj kazala svoje zobe, poleg tega sem pri Irminih šestih letih dokončno spoznala, da je duševno prizadeta. Morala sem se odločiti in ga zapustiti, dati prednost otroku in sebi, čeprav ga imam še danes rada.«
Ni ji bilo lahko, znašla se je v samskem domu. Irma je morala v zavod. »Ta odločitev me je takrat popolnima strla. Vendar nisem imela druge izbire. Tolažila sem se z mislijo, da delam dobro za svojo hčerko.« Prevevali so jo občutki, da jo ljudje obsojajo in zavračajo. Ko pa je ugotovila, da se v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem dobro počuti, je začela vzpostavljati vezi z dekličinim novim okoljem. Dejavno se je vključila v življenje in delovala v svetu staršev zavoda. Pogosto je bila v Črni, čeprav si je pot včasih težko privoščila, in z zaposlenimi spletla pristne vezi. Irma ima tam svoj drugi dom, na kar je Anica zelo ponosna.
Naj se imajo vsi radi
Vedno je odobravala, da imajo vsi pravico do ljubezni. Vesela je, da ima njena Irma dolgoletnega partnerja Nika in sta se našli dve podobni duši. »Sprejela sem, da ima moja hči drugačne potrebe kot drugi. Čeprav ima že več kot štirideset let, potrebuje vodenje in nadzor. K meni pride za konec tedna in med počitnicami, in sva veliko skupaj.« Ko je hči doma, prilagodi svoje življenje njej, poskuša ji polepšati dneve, vendar je ne razvaja, v okviru sposobnosti mora tudi ona poskrbeti zase. »Hvaležna sem, da je Irma v Črni, kajti nisem sposobna zanjo skrbeti vse dni in noči, pa tudi pri vzgoji in usposabljanju je tam veliko pridobila. Res so zlati ljudje, ki skrbijo za varovance.«
Tako si je Anica lahko uredila tudi osebno življenje. Z veseljem je več desetletij opravljala delo tajnice, kar ji je predstavljalo neko ravnotežje vsakdana. Tri leta pred upokojitvijo je bila zaradi bolezni v postopku invalidske upokojitve. »Ko sem prišla v službo, so mi rekli, da me od danes naprej tu več ne potrebujejo. Ne vem, kje sem blodila, ko pa sem prišla domov, sem se zavedela, da nimam službe in ne pokojnine, da bom z denarjem iz zavoda za zaposlovanje komaj pokrila stroške in da imam hčerko, ki ne zmore skrbeti zase.« Tisto leto se je do jeseni preživila ob koprivah, ki jih je nabirala, ob krompirju in jajcih, ki ji jih je tu in tam dala dobra duša. Potem je prodajala knjige po hišah, rože na tržnici, pospravljala in čistila in se lotila vsakega dela, da je lahko obiskala hčer. K sreči je jeseni dobila odločbo o predčasni upokojitvi. Nato si je s pomočjo očetove dediščine kupila malo stanovanje in se vpisala na univerzo za tretje življenjsko obdobje.
Že več kot petnajst let pomaga ljudem ob boleznih, nesrečah, notranjih stiskah, posebno invalidnosti. Dela kot prostovoljka pri društvu Ozare, redno obiskuje različne krožke na univerzi in pomaga gospe, ki je na invalidskem vozičku zaradi distrofije. Rada si napiše lističe s spodbudnimi mislimi, piše pisma in izmenjuje mnenja z različnimi ljudmi, ponosna je tudi na svoje ročne spretnosti, trenutno predvsem na sveče, umetelno okrašene s suhim cvetjem. Veseli se druženja s hčerko, boji pa se let in možnosti, da ne bo mogla biti blizu nje in kako bo ona živela brez nje. »Nimam fakultete ali diplome, da bi dokazovala svoje sposobnosti, moje spričevalo je napisalo življenje,« pravi Anica Štancar.
Najinih štirideset let (verz iz pesmi, napisane ob 40. rojstnem dnevu hčerke Irme)
Ah, jutri dan bo lepši,
in sonce bo in misli lepe,
da vsak dan bile bi le take!
Z najlepšo svilo čipkala
ljubezen zate bom naprej,
vse dneve in noči
na eni zanki jaz – na drugi ti!
