HIŠNI LJUBLJENČKI
Moj Šumaher – po domače Šumi
Že od nekdaj sem si želela psa. Pa se je zgodilo, da sva s prijateljico Vero potovali po naši lepi deželi, in na takem potepanju sem zagledala sivega kuštravca z belimi tačkami in belim repom. Bila je ljubezen na prvi pogled. Odpeljali sva se naprej, in ko je prijateljica pogledala nazaj, je videla, da veselo skače. Kar nosilo ga je po zraku. Pozanimali sva se, kje je doma, in obiskali lastnico. Ta nama je povedala, da bodo čez en mesec dobili pasji naraščaj. Prosila sem jo za mladička. Sedem dni po njegovem rojstvu sva ga šli s prijateljico pogledat. Črna kepica z belo srajčko in belimi tačkami se nama je takoj prikupila. Odločila sem se, da ga vzamem.
Moj Šumaher – po domače Šumi – mora imeti vse najlepše in najboljše. Pasja hišica je tako velika, da se lahko še sama skrijem vanjo. Družbo mu dela plišasti medvedek. Prijateljica mu je podarila veliko brisačo znamke Benetton. Še sama nimam take. Ko se je močno ohladilo, je dobil od Vere še posebno darilo, pregrinjalo, ki bi ga bila vesela vsaka gospodinja. Seveda si v brisačo in pregrinjalo pridno briše mokre in umazane tačke in si brusi kremplje.
Mala kepica je zrasla in zdaj se kožuhar pridno podi po travnikih in njivah in plaši vse, kar je živega. Najraje se povalja v kakšni luži, potem pa hajd' na njivo, kjer se valja po zemlji, da o njegovi beli srajčki in tačkah ni ne duha ne sluha. Pri miru ni niti minuto. Kot njegov sivi sorodnik je tudi on mojster visokih skokov in nadvse je srečen, ko mu mečem njegovo žogo.
Ima že cel kup prijateljev – kužkov. Že navsezgodaj ga obišče sosedov Piki. Zapodi se za njim in lovi njegov rep. S sosedovim Reksom pa hodimo skupaj vsak dan na sprehod. Reks je že starejši gospod, in kadar ga ima zadosti, mu da s taco vedeti, da hoče imeti mir. Šumi pa se podi in njegova ušesa plapolajo kot zastave.
Šumi se nauči lulati
Majhna črno-bela kepica je lulala kot punčka, tako da je stopila na široko. Ho, kaj pa je to? Sosedov Reks, že kar prileten gospod, pa lula tako, da dvigne zadnjo tačko, enkrat desno, enkrat levo, in polula drevo, steber, ograjo. Zdaj pa tale naš falotek polula vse, kar štrli pokonci, in dvigne enkrat desno in drugič levo tačko in je ves ponosen, ker obvlada to umetnost.
Šumi v pasji šoli
Šumi je zelo prijazen kuža. Vsakogar pozdravi tako, da se postavi kot baletka na zadnje tačke, in ko pripleše do človeka, sprednji tački obriše v krilo ali hlače naših prijateljev. Ljudje nad tem seveda niso navdušeni.
Pa sva se vpisala v pasjo šolo. Bila sva pridna. Doma pa se nisva učila, in to se je seveda poznalo tudi v šoli. No, nekako sva se »pretolkla« in spoznala povelja POLEG, SEDI, PROSTOR in OBRAT.
Šumi vrtnari
S Šumijem sva odšla na vrt. Ugotovila sem, da moram opleti gredico, kjer je rasla solata. Šumi je ležal v senci in opazoval, kaj delam. Pohvalila sem ga, da je priden, in odšla po sadike jagod, da bi jih posadila. Vmes je na obisk prišla soseda. Prijetno sva klepetali in šele čez čas sem se spomnila, da je Šumi sam na vrtu. Med tem časom je pridno vrtnaril. Bil je črn kot dimnikar. Še zadnjo solato je kopal s tačkami, da je zemlja frčala naokrog. Ko naju je zagledal, ga je od ponosa kar razganjalo. Ulegel se je na hrbet in se valjal po razkopani zemlji in solati, ki jo je tako pridno izgrebel. Potem je vstal, se otresel solate in zemlje in čakal pohvalo. Nama pa je vzelo sapo in kar stali sva. Začudeno me je pogledal in si verjetno mislil: »Veliko več sem naredil kot ti, pa me še pohvališ ne.«
