Slavko Krušnik – heroj dobre volje 

Prosti čas | maj '16

Težko si je predstavljati, da živi v Sloveniji, ki je v svetu bolj znana po dobrih skakalcih kot po dobrem humorju, mož, ki vse življenje zbira šale. In ker je star 92 let ter izjemno delaven, jih je zbral ogromno. Objavil je 26 knjig, naslednja je že napisana. Izdal je tudi knjige o bontonu, medsebojnih odnosih, iz francoščine prevedel »Knjigo o sreči«, ki je postala prava uspešnica, in številne druge. Bil je partizan, ki se je boril za pravičnejši svet, potem tiskar, v prostem času nogometni sodnik, planinec, prizadeven sindikalist in kulturno-družbeni delavec, ki še danes sanja lepši svet brez socialnih krivic. Je oče treh otrok in dedek štirim vnukom. Vse to je Slavko Krušnik. Z zbranimi šalami nam že dolgo lepša življenje, razkril pa je tudi, kako si jih je najlažje zapomniti in povedati tako, da bodo dobro zvenele.

Ljubljančan je. Rodil se je v Trnovem. »Odraščal sem v delavski družini s štirimi otroki, oče Alojz je bil delavec v mestni plinarni, mama Uršula pa gospodinja. Oba sta si želela, da bi se vsi otroci šolali in nekaj dosegli v življenju, da ne bi ostali kje na obrobju. Vpisal sem se v I. realno gimnazijo, a stroški šolanja so bili za starše preveliki, zato sem jo moral zapustiti, postal sem vajenec v Jugoslovanski tiskarni. Zame je bila to velika sreča, ker sem imel neizmerno rad knjige. Bral sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Bral sem jih kar na robu pločnika, a to takrat ni bilo nevarno, ker v mestu še ni bilo tako velikega prometa, kot je danes. In tudi tista črna tiskarska barva me ni čisto nič motila, saj je bila to barva knjig. Knjige sem imel vedno neizmerno rad, zato me je mikalo, da bi še jaz nekaj rodil.«

Ob izbruhu vojne leta 1941 mu je postalo jasno, da okupatorja ne bo mogoče izgnati in premagati z besedami. »Zato sem se takoj vključil v krožek OF v Jugoslovanski tiskarni. Tu me je našla Majda Vrhovnik - Lojzka, ki me je pridobila za delo v ilegalni tiskarni Podmornica. Od leta 1942 sem delal v skoraj vseh ilegalnih partizanskih tiskarnah na območju nekdanje ljubljanske pokrajine.«

Po vojni je opravil veliko maturo, »poleg tega pa sem hodil še štiri leta na predavanja na akademijo za igralsko umetnost – oddelek dramaturgije. Lahko se pohvalim, da sem predavanja obiskoval rednejše kot nekateri študenti režije in dramaturgi. Tu sem se tudi naučil, kako doseči, da mi ljudje prisluhnejo, kadar pripovedujem šale, kako jih pravilno povedati, da zadenejo cilj, kako ustvariti napetost pričakovanja, doseči, da 'žebljica zadene glavico' oziroma poanto šale.« Te tehnike mu še danes pridejo prav, saj ga vabijo tako planinci kot borci in izletniki, vabijo ga celo na poroke, kjer pripoveduje šale in mu z velikim zanimanjem sledijo.

Ljudje radi poslušamo šale, večinoma pa si jih težje zapomnimo. In kaj nam je svetoval maestro? »Šalo si najlažje zapomnimo tako, da si na skrivaj zapišemo poanto. Šala je kot pena na morskih valovih, paziti moramo nanjo.«

Smeh ni greh

Tak je naslov le ene izmed njegovih knjig šal, ki jih zbira, včasih pa tudi kakšno napiše, vse življenje. Izjemno popularne so bile še: Smeh stoletij I. in II., Smeh na vseh poteh – v dveh delih, Med grehom in smehom, Mi smo ablast. Trideset let je bil urednik Pavlihove pratike in do konca je sodeloval pri njenem izhajanju, saj humor razume kot posebno poslanstvo. »Mislim, da je pomanjkanje humorja hud greh. Kmalu sem ugotovil, da se ljudje rajši smejijo, kot pa jokajo, in da je mogoče tudi na šaljiv način posredovati globoka spoznanja. Če je šala dobra, se v njej skriva zrno resnice. Včasih se s šalo sladko maščujemo tistim, ki imajo moč, na primer, ko si privoščimo brezobzirne bankirje in tajkune ali nespretne politike, duhovnike, ki so malo občutljivejši za šale. Toda bolj ko se šalimo, bolj je družba demokratična. Smeh razumem kot dobrino, ki dobro uspeva celo pri nas. Imamo več odličnih humoristov starejše generacije, Partljiča, Petana, Tofa, Juriča, mladi se usmerjajo v stand up komedijo, in prav zanima me, kaj bo preživelo. Seveda imajo odličen humor številni narodi, Francozi, Rusi, celo Nemci, Angleži so zanimivi zaradi svojih jezikovnih in besednih iger, ne smem pozabiti na popularnost Muja in Hasa, ki sta nasmejala vse državljane nekdanje Jugoslavije. Opazil sem, da se veliko šal ponavlja ali malo spremeni, in ljudem se zdi, da je to nova šala. Tisti, ki govorijo, da poznajo milijon šal, pretiravajo.«

Krušnik ima evidentiranih 18.000 šal, do zdaj pa jih je objavil 8.113, 10.000 jih še čaka na objavo. »Lahko rečem, da smo Slovenci, kar se šal tiče, v idealnem evropskem povprečju. Največ šal je na račun poklicev, vzgoje, izobraževanja, pravzaprav na račun vsega, kar spada v medčloveške odnose. Mi imamo Gorenjce in Ribničane, kot imajo Škoti svoje varčneže.«

LSD kot življenjski eliksir

Slavko ni propagiral halucinogene substance, ampak začetne črke L kot ljubezen, S kot smeh, D kot delo. Dela pa je imel ogromno. Najprej je služboval v Tiskarni Ljudske pravice, potem je bil upravnik Tiskarne Narodne banke, tehnični urednik Slovenskega knjižnega zavoda in Cankarjeve založbe, urednik revije Življenje in tehnika, direktor Tiskarne Slovenija … Poleg službe pa je bil dvajset let nogometni sodnik. »Sodil sem 700 tekem in bil samo enkrat tepen, kar ni slab rezultat. Zdaj pa le še redko gledam nogometno tekmo, ker se mi zdi škoda porabiti dve uri in pol, da bi videl en gol.« Ko je moral v določeni starosti opustiti sojenje in ni več mogel preteči vseh kilometrov, se je malce zredil, pa mu je Luka Kočar svetoval, naj začne hoditi v hribe. »Višji ko bo hrib, težji ko bo nahrbtnik, prej se boš znebil odvečnih kilogramov.« Poslušal ga je in prehodil najtežje slovenske transverzale.

Ker je bil zelo prizadet, ko so Italijani z žico obdali Ljubljano, se je med prvimi pridružil aktivnostim ob gradnji Poti spominov in tovarištva ter pohodom ob žici. »Pot smo gradili deset let in številni so me dražili, zakaj traja tako dolgo, ko pa so Italijani žico postavili v eni noči. Pa sem jim rekel: dajte mi 'šnelfajerco' in jo bom tudi jaz postavil hitro.« Več let je tudi po upokojitvi zastonj delal v štabu za gradnjo PST in po dolgih letih (leta 1985) so gradnjo poti uspešno končali. Vesel je, koliko pohodnikov in tekmovalcev različnih starostnih skupin danes teče po Poti spominov in tovarištva.

Ponosen je na to, da mu je kot predsedniku sindikata uspelo dokončati gradnjo nastanitvenega centra v ljubljanski Šiški. »Povabili smo kolektive, da vsak prispeva sredstva za eno stanovanje, tako da bi delavci z juga živeli pri nas v dostojnih razmerah. Zbrali smo toliko denarja, da smo zgradili 12-nadstropni blok, kamor so prihajali delavci iz sosednjih republik nekdanje Jugoslavije. Nekateri so rekli, da je 'prenobel', a blok še danes stoji in služi svojemu namenu.«

Ponosen je tudi na svoje tri otroke, ki jih je vzgajal sam, ker ga je žena zapustila. »Vsak je uspel po svoje. Eden je doktoriral, drugi je bolj umetniški tip, hči je bila uradnica, vnuki pa so dodatno veliko veselje.«

Staranja se nič ne boji. »Sem psihično čil, spremljam časopisje, politiko, težave, krivice, ki se zgodijo. Vse to mi ne omogoča mirnega spanca. Ko začutim, da bi lahko kaj prispeval, se oglasim, nisem pa vsiljivec. Povem, kar mislim.« Želi si svet brez izkoriščanja človeka po človeku, verjame, da bi k izboljšanju in pravičnejšemu življenju pripomogel univerzalni temeljni dohodek. Upa, da bodo ljudje toliko preskrbljeni, da jim ne bo treba iskati hrane po smetnjakih. Za heroja dobre volje pa so ga razglasili letos na Pokljuki.

Šale za pokušino in sprostitev

*Judovska babica gleda vnuka, ki se igra na obali, ko nenadoma pride ogromen val in ga odplakne v morje. Moleduje: »Prosim, Bog, reši mojega edinega vnuka! Rotim te, vrni mi ga!« In res pride ogromen val in dečka nepoškodovanega naplavi nazaj na obalo. Babica pogleda v nebo in reče: »Tudi kapo je imel!«

*»Kaj ima sto zob in dve jajci?« »Krokodil!« In kaj ima dva zoba in sto jajc?« »Dom upokojencev!«

*»Natakar, v svoji juhi sem našel slušni aparat.« »Prosim?«

*Znanca se srečata. »Slišim, da si se oženil. Kako se počutiš?« »Slabo.« »Zakaj slabo?« »Nič ne smem: ne smem s prijatelji, ne smem v bife, ne smem na tekmo, ne smem pogledati čedne ženske …« »Potem si pa nesrečen?« »Tudi nesrečen ne smem biti!«

Neva Brun, fotografija: osebni arhiv S. K.


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media