Kam pa kam, babica?
Še zdaj me zmrazi, ko se spomnim, v kakšen nevaren položaj me je spravila nepazljivost in kakšno srečo sem pravzaprav imela zaradi neprimernega dostopa do lekarne v Novem mestu v neposredni bližini zdravstvenega doma, ki je še posebej neprilagojen za starejše in bolne oz. gibalno ovirane ljudi.
Iz ambulante sem odšla mimo laboratorija in nekdanje urgentne ambulante čez parkirni prostor zdravstvenega doma do ceste, da bi v bližnji lekarni dvignila zdravila. Rutinski pohod kar lepega števila let. Na cesti je bilo nenadoma drugače. Spomnila sem se, da sem v medijih zasledila vest o prenovi okolice zdravstvenega doma in bližnje ceste. Tam, kjer je bil dolgo časa prehod za pešce, so bile narisane odebeljene oznake s puščicami, ki so se mi enostavno zdele kot nove oznake prehoda. Nepremišljena logika.
Kot vedno sem počakala, da je bilo cestišče povsem prazno z obeh strani, in stopila na »prehod«. Z leve je sicer prihajal avtobus, bil pa je še daleč na klancu, in čeprav mi pri hoji pomaga palica, sem bila prepričana, da bo v redu šlo. Saj je šlo, ampak povsem drugače od pričakovanja. Tik za hrbtom je brez zaviranja šinil avtobus in opozorilno potrobil. Na drugi strani ceste je moj manever opazoval mlajši moški in mi malce očitajoče dejal: »Komaj ste ušli avtobusu.« »Res je hitro vozil,« sem odvrnila. Nakar mi je razložil, da nisem bila na prehodu za pešce, in na moje vprašanje, kje ta je, je pokazal v obe smeri ceste. Zame sta bila zares daleč. Nekako še ni vse prišlo do moje zavesti, to se je zgodilo šele, ko sem s polno vrečko zdravil prišla iz lekarne. S te strani sem šele dojela, kako me je oznaka na drugi strani zavedla, in poklicala sem hčerko. Rekla mi je, naj jo počakam ob robu ceste iz smeri bolnišnice. Tam je bil parkiran avtomobil, za njim pa je pripeljala hčerka in mi je rekla: »Hitro, sva na avtobusnem postajališču.«
Na vprašanje, zakaj je parkirano vozilo na tem postajališču, je odvrnila, da je voznik šel pač v lekarno. Halo! In šele takrat sem dojela svoj nevarni prekršek. Za pot v lekarno zdaj starejši človek, ki ima hude težave s hojo, nujno potrebuje spremljevalca, da bo zmogel pot do oddaljenih prehodov in nazaj. Ob tem mi je hudo pri duši, da je nam starejšim čas in z njim napredek po eni strani sovražnik. Pa še tega ne morem upati, da bo nekoč bolje. In na koncu – ceste so za šepajoče sovražnik, ostanejo le stezice, žal pa jih je čedalje manj.
