Ko je stiska največja, je pomoč najbližja

jul. '16

Francka in Janez Premk sta izobraženca, svetovljana in kulturna delavca. V najplemenitejšem pomenu. Sta tudi mojstra besed: prva v raziskovanju jezikoslovja, drugi v pisanju poezije. Z leti, ki niso bila vedno posuta z rožami, sta se izmojstrila še v nečem: v preprostem dojemanju življenja. Pri tem jima je od začetka pomagalo učenje Martina Kojca, slovenskega duhovnega velikana, modreca, filozofa, parapsihologa in psihoterapevta. Svoja srečevanja z njim – v duhovnem smislu – sta popisala v knjigi Srečevanja z Martinom Kojcem, ki je izšla tako rekoč hkrati z njunim prevodom Kojčeve knjige Prebujajoči se človek. In skoraj hkrati je izšel tudi življenjepis Marje Boršnik, pokojne slovenske literarne zgodovinarke in Franckine matere. Napisali sta jo Francka in njuna hči dr. Eva Premk Bogataj. Omenjamo zato, ker je bila prav mama tista, ki je sogovornika pred mnogimi leti seznanila s Kojčevima sorodnikoma.

Dediča duhovne zapuščine Martina Kojca sta. Kako sta prišla z njim v stik?

Francka: Pravzaprav se nikoli v resnici nismo srečali. Pet let pred njegovo smrtjo sva za svoje potrebe iz nemščine prevajala njegov Učbenik življenja. Pozneje pa se nama je pojavil v duhu in naju nagovoril. Takrat sva že poznala njegovo ženo Tončko in posinovljenca Dušana Moškona.

Kako se je to zgodilo?

Janez: Nekoč sem ga videl v sanjah, ko me je spraševal: »Ali boš prevajal mojo knjigo?« To vprašanje je potem še dvakrat ponovil. V spanju sem mu odgovoril, da sem pripravljen in da jo bom prevedel.

Francka: »Meni pa se je skoraj istočasno pojavil Kojc proti jutru, pred duhovnimi očmi takšen, kot je bil za časa življenja: visok, popolnoma obrit po glavi in na obrazu se mu je risal zanj tipičen dobrodušen in hkrati pomenljiv nasmešek. Spraševal me je: »Saj midva se poznava, mar ne?« To je bilo notranje videnje. Pozneje sva od Kojčeve žene Tončke izvedela, da je imel v mislih knjigo Der erwachende Mensch (Prebujajoči se človek). K Janezu je prišel v spečem stanju, k meni pa v budnem – oba skupaj sva bila torej »prebujajoči se človek«. To ne more biti naključje. In Tončka se je pozneje, ko sva ji pripovedovala, čudila, kako jasno in točno sva opisala njegovo pojavo, prikazal se nama je takšen, kot je bil v resnici. Pred tem ga nikoli nisva srečala, videla ga nisva niti na sliki. Poleg tega je po tem nenavadnem »srečanju« naslednje jutro pozvonil telefon, klicala je moja mama Marja Boršnik. Bila je neposredna: »Ali bosta prevajala še neprevedeno Kojčevo knjigo? Danes prideta Kojčeva dediča z rokopisom. Pravita, da moji hčeri in zetu popolnoma zaupata.«

Janez: »Razveselil sem se tega klica, čeprav sva bila oba z Marjo šokirana. Ona je bila zato, ker ni vedela, da naju bo to vprašala, jaz pa zaradi tega, ker je bilo vprašanje, ki mi ga je postavila, enako, kot mi ga je postavil v sanjah že Kojc.«

Katero je bilo vajino vodilo pri prevajanju tako zahtevne knjige, kot je Kojčeva Prebujajoči se človek?

Francka: Nasploh v življenju, pri Kojcu pa še posebno, delava samo tisto, za kar dobiva neko zunanjo pobudo, sama se ne siliva v nič. Bistvo Kojca vidim v tem, da je v primerjavi z drugimi filozofi svoje učenje tudi sam živel, kolikor se je le dalo. Primum vivere deinde philosophari – najprej živi, potem filozofiraj. Tudi zato sva knjigo Prebujajoči se človek prevajala leto dni. Na izid knjige pa sva čakala tri desetletja. Oba sva morala osebno dozoreti. V knjigi Srečevanja z Martinom Kojcem lahko preberete več o tem, kako sva jo prevajala in kakšni zapleti in razpleti so se ob tem dogajali. Pravkar sva prevedla še eno njegovo knjigo – Samozdravljenje nevrotičnih težav. To knjigo je pred leti sicer že prevedla Tončka, a so naju za ponovni posodobljen in dopolnjen prevod prav tako prosili številni drugi. Slediva načelu, ki je hkrati tudi Kojčevo: greva tja, kamor se nama vrata sama odprejo. Za Kojca je bilo veliko zanimanja, nazadnje sva se odzvala pobudi Alenke Kolenc Krajnik, direktorice založbe Domus. Ko je slišala o najinih »duhovnih prigodah« z Martinom Kojcem in prijateljevanju s Tončko in Dušanom, naju je še spodbudila, da tudi o tem napiševa knjigo. Najprej sva imela pomisleke, češ da ne želiva prek Kojca promovirati sebe, potem pa sva sprejela pobudo.

Kaj vaju je prepričalo, da bi to bilo dobro?

Janez: Ključna je bila misel, da zdaj ni več časa, da bi stvari držali zase in v sebi. Treba je deliti tisto, kar je v nas, o čemer razmišljamo. To pa zahteva popolno odkritost in zaprte račune z drugimi.

Francka: Kojc transcendentno misli in velikokrat ne ve, da je to, kar stoji v njegovih knjigah, napisal on. Kakor hitro takšno znanje zapišemo v knjigo, si ga ne moremo več lastiti, ni več naše. Tudi zgodbe, ki sva jih doživela z njim in njegovimi, niso najine, zato jih morava predati naprej. Tako sva takrat čutila in po odzivih javnosti vidiva, da tako čutijo tudi drugi.

Kako pa si razlagata dejstvo, da je knjiga v slovenščini potrebovala tako dolgo pot? Izšla je okrog 76 let potem, ko je bil original napisan v nemškem jeziku in je bila medtem že natisnjena v nizozemščini.

Francka: Zakaj prav danes? Menim, da zaradi stopnje spoznanja, vedno več je prebujenih ljudi, hkrati pa je v tem trenutku stiska največja. In kadar je stiska največja, je pomoč najbližja. Poleg tega je tudi Kojc sam napovedal, da bodo v tem času Slovenci sprejeli njegovo učenje. Zakaj pa sva se midva prav danes odločila za to, da prevod njegove knjige ugleda luč sveta? To je obvladovanje Kojčeve filozofije: ne siliti v nekaj, če se ti zapira. Ko sva besedilo prevedla, je stvar nekako zastala. Vmes sva prevajala druge knjige in nisva skušala nič priganjati k objavi. Natančno sva vedela, da se bo Kojčeva volja sama pokazala.

Kako bi povzeli Kojčevo učenje?

Francka: Pri Kojcu gre, zelo na kratko, za način pozitivnega mišljenja in prisotnost v trenutku oziroma tukaj in zdaj (ne v preteklosti in ne v prihodnosti). Govori tudi o transcendentni stvarnosti, torej da materija dejansko ne obstaja, ampak obstaja le višja stvarnost, ki uravnava vse. Imenoval jo je prasila ali nadzavest. To je ustvarjalna sila, ki je vseprisotna in nas vodi k absolutnemu dobremu, če jo upoštevamo – če torej naravnamo svoje duhovne antene nanjo. Potem ni več dvojnosti slabega in dobrega, ampak za nas obstaja le dobro. Slab človek je po Kojčevo še ne dober človek. Zato moraš vsakega človeka jemati kot prijatelja, tudi sovražnika. Sovražnik je tisti, ki še ni postal tvoj prijatelj. Vsak ti je poslan na pot, vendar ne naključno, ampak kot tvoj učitelj. Ko sem se poglabljala v te misli, sem ugotovila, da se v resnici od vsakega človeka lahko nekaj naučim. Edino prek trpljenja lahko pridemo do svojega bistva.

Kaj se vama osebno zdi najtežje v Kojčevem učenju?

Janez: Vse, kar se zgodi človeku, ima svoj smisel. Vsaka stvar je za nekaj dobra. In to je tisto, kar je nam, ljudem, najtežje sprejeti. Človek to lahko zelo redko kot takšno sprejme. Do spoznanja vodi le trnova pot učenja, poskusov in napak. Sledita prebujenje in razsvetljenje. Razum se temu upre. Sprašujemo se, zakaj ravno mi, zakaj se je ravno nam moralo to zgoditi, zakaj ne drugim. Nihče od nas ne more sprejeti, da med nami in drugimi ljudmi ni nobene razlike, da smo vsi eno. Manjka nam namreč srčna inteligenca in mislimo, da bomo s kopičenjem stvari, vtisov in informacij lahko rešili težavo. Kojc je šel v srž problema. To je lahko povedal, ker je vso to pot že prehodil. V tem je podoben Viktorju Franklu, ki je v knjigi Psiholog v taborišču smrti razvil teorijo smisla življenja. Sliši se enostavno in razum nam pravi, da je to sicer lepo in čudovito, vendar ni res.

Govorim iz lastnih izkušenj. V službi se na primer nekih stvari zelo bojimo in vidimo dogajanje ali ljudi kot nekakšne pošasti. Ko pa se odprto soočimo z ljudmi, ki nas jih je strah, šele vidimo, da so ravno tako ljudje. Po tej poti lahko doživimo čudežno razsvetljenje.

Ko sem delal na občini kot inšpektor za upravni nadzor, je bilo od mojega pristopa do ljudi vedno veliko odvisno. Preden sem prišel k njim, sem prej razmislil, kaj bi jim kot človek lahko dal. Moral bi jih ovajati, a sem prišel k njim odprto, s svojimi predlogi. In ko so videli, da sem tako pristopil k njim, so se odprli tudi oni in mi začeli pripovedovati stvari iz osebnega življenja.

Povejte še kaj o Martinu Kojcu kot človeku. Kako je živel?

Janez: Do leta 1933 je deloval v Nemčiji kot psihološki svetovalec in terapevt, tam je napisal tudi svoje knjige, med drugimi Učbenik življenja, Razsvetljeni človek, Prebujajoči se človek, Samozdravljenje nevrotičnih težav in druge. Bil je izjemno napreden in je uporabljal takratne najsodobnejše metode, kot sta hipnoza, magnetizem, je pa tudi avtor avtogenega treninga, čeprav se za to ne ve. Drugi avtorji so ga povzeli po njem. Pomagal je neštetim, tudi tistim v zelo hudih težavah in v težkih zdravstvenih stanjih. Med njegovimi takratnimi strankami sta bila na primer Marlene Dietrich in Thomas Mann. Bili so ljudje v stiski, težko so prenašali evforijo nemškega naroda, ki je nasedel nacizmu. Tudi Kojc se je umaknil pred nacizmom in se vrnil v Slovenijo. Najprej je imel v Ljubljani zasebno prakso psihološkega svetovanja.

Med vojno pa se je zavil v kulturni molk, prenehal je objavljati in se preselil v Središče ob Dravi. Tamkajšnje nemške oblasti so ga zaposlile kot tolmača, in ker so vedeli, da je več let preživel v Nemčiji, so mu tudi zelo zaupali. Nekoč je tako naletel na dokument o streljanju talcev. S posinovljencem Dušanom sta tisto noč obiskala vse ljudi s seznama in jih obvestila o nameravanem streljanju. Do jutra so tako vsi zbežali. Nemci so ga seveda takoj osumili. Ni tajil, v skladu s svojim prepričanjem, da je življenje prekratko, da bi lagali, jim je rekel: »Seveda sem to naredil. Kaj pa bi vi naredili na mojem mestu?« Z resnicoljubnim odgovorom si je prihranil takojšnjo smrtno kazen, a je bil zato interniran v taborišče Dachau. Od tam je prišel po letu in pol, ne da bi sodeloval z Nemci. Natančno pa ne vemo, kako, verjetno mu je uspelo pobegniti. Potem je odšel skupaj z Dušanom v partizane.

Po vojni je dobil dobro službo, a mu jo je spet speljala njegova ljubezen do resnice. Nadrejena mu je naročila neke podatke in vprašal jo je, ali hoče podatke, ki ji bodo všeč, ali resnične podatke. Odvrnila mu je, da seveda resnične. In ko jih ji je predložil, je ostal brez službe. Vedno je trdil, da je treba govoriti resnico. Nikakor se ne obrestuje, če človek laže. In tako je tudi živel. V vseh svojih obdobjih skromno in preprosto.

Kako pa vidva razumeta preprostost, kakšen človek je danes preprost?

Francka: Preprost je tisti človek, ki zase ne zahteva nekaj več, nekaj posebnega. Predvsem pa je preprost v tem, da si ne domišlja, da je preprost. Oziroma da si ne domišlja, da je nekaj več kot drugi. Otrok je na primer takšen, kot je. Učiti se je treba od otrok. Prisotni so tukaj in zdaj. Sama sem na primer zelo zadovoljna, ker mi zdaj prihajajo misli, ki sem jih imela kot otrok. Kolikor sem lahko takšna, kot sem bila kot otrok, toliko bolj avtentična sem.

Kako sta še živela njegovo učenje, kako se je njegova filozofija zasidrala v vajinem življenju?

Janez: Morda bi na tem mestu povedal eno izmed anekdot, ki so opisane v knjigi Srečevanja z … Med prevajanjem knjige Prebujajoči se človek me je hudo prizadel išias. Zvijal sem se od bolečin in le s težavo sem hodil. Na sprehodu po parku me je tako zbodlo v hrbtenici, da se sploh nisem mogel dvigniti in sem hodil povsem sključen. Rekel sem si, da ne morem pisati o zdravilstvu s pozitivnim mišljenjem, ob tem pa hoditi po štirih od bolečin. Nekaj je v tem neiskrenega. Ali metoda učinkuje ali ne! Tako sem Kojčevi metodi postavil ultimat in ji določil rok za izvedbo. Če me v naslednjih nekaj deset metrih njegova metoda ne pripravi do popolnoma pokončne drže brez bolečin, ne drži in je ne nameravam več izvajati. Posledično tudi ne več prevajati knjige, katere napotki so zelo lepi, nama obema vzbujajo popolno zaupanje, vendar pa v praksi ne delujejo. Zgodilo se je nekaj nenavadnega. Nenadoma sem začutil, da sta krč in bolečina popuščala. S sprehoda sem prišel popolnoma zravnan in brez bolečin.

Pri svojem delu sem se držal načela, da je vsakega človeka posebej treba spoštovati. Sam sem jim skušal pomagati na pravnem področju. Tudi tam je bilo treba najprej videti človeka. Najprej sem jim predstavil pravno rešitev njihovega problema. Nato pa sem jim rekel, da je vprašanje, ali bodo s to rešitvijo potem zadovoljni. Lahko da se jim bo pojavila kopica problemov, ki bodo še večji od prvega. Zato sem jim (kot odvetnik) svetoval, da bodo rešili svoj problem, če bodo svojemu nasprotniku, ki so ga sovražili, pošiljali dobre misli. To je v resnici delovalo. Poznam odvetnico, ki moli za nasprotnika, preden gre na obravnavo. Torej nisem bil edini med odvetniki, ki so delovali po teh načelih.

Ddr. Francka Premk je na ljubljanski filozofski fakulteti pridobila diplomo I. stopnje z nazivom predmetni učitelj francoščine in ruščine. V letih od 1964 do 1969 je študirala na filozofski fakulteti v Zürichu, posebej jo je pritegnila metoda profesorja Georgesa Pouleta. Doktorski izpit iz francoščine z disertacijo o Michelu de Montaigneju je pri njem opravila z najvišjo oceno. V času študija v Švici je delala v italijanskem rokopisnem oddelku, poučevala nemščino na obrtni šoli v Zürichu in francoščino ter italijanščino na švicarski gimnaziji v Wetzikonu. Aktivno znanje slovenščine, nemščine, francoščine, italijanščine, ruščine, češčine, angleščine, hrvaščine, hebrejščine, latinščine in vsaj pasivno znanje drugih slovanskih jezikov ter grščine ji je omogočilo, da se je s študijami jezika besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja ukvarjala primerjalno. Leta 1989 je na ljubljanski filozofski fakulteti zagovarjala svoj drugi doktorat. Osnovala je Sekcijo za zgodovino slovenskega jezika pri ZRC SAZU.

Janez Premk je končal študij prava, in to z 22 leti, poleg tega pa je študiral tudi medicino in psihologijo. Po končani advokaturi je bil nekaj časa še zaposlen kot pravnik pri Ljubljanskem dnevniku, nato še na Občini Ljubljana in še pozneje na Sodišču združenega dela in Mestni zvezi sindikatov.

Najbolj se poistoveti s pisanjem poezije. Po navdihu piše že od malih nog. Zanj je poezija resničnejša od resničnosti same. Čuti odgovornost poezije, in tudi tu se najde s Kojcem, ki je v tem, da mora človek prej ali slej živeti to, o čemer piše. Do zdaj je izšlo 15 njegovih pesniških zbirk, dve sta še v rokopisu. Ukvarjal se je tudi z recitacijami, nastopanjem in petjem. Veliko je pel v zborih in tam se je našel tudi v smislu Kojčeve misli, da tisto, kar naredimo za drugega, naredimo tudi zase. V zboru mora človek namreč izpolniti svojo vlogo in vsi so med seboj povezani.

Maja Korošak, fotografiji: Tatjana Rodošek


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media