Jaz pa pojdem in zasejem ...
Ha, ne pojejo Kekčeve pesmi samo otroci na izletih, tudi ona jo poje, kadar se prepriča, da daleč naokoli ni nikogar, ki bi ga kap od njenega pomanjkanja posluha in glasu. Ta njena ljubezen do petja! »Ti tam zadaj pa kar tiho bodi!« je rekel učitelj glasbe. Ali še huje: »Ti pa samo usta odpiraj!« In to davno takrat, ko so v šoli kar vsi stali na odru, kadar je bila kakšna proslava z zanosnimi pesmimi. Kako bi vendar tudi ona rada pela in kako je edino ona znala vsa besedila na pamet, da je lahko malo podprla tiste z lepim dobrim glasom in popolnim posluhom – prišepnila jim je naslednjo vrstico, da so jo umetelno zapeli – še najbolje je bilo, če je igrala vlogo šepetalke, da le pela ni.
»Lahko vam zapojem, ampak boste izgubili posluh in veselje do petja!« se je norčevala sama iz sebe, kadar je pogovor nanesel na kakšno pesem. Norčevala se je, ampak je bolelo, saj si je nadvse želela peti. In tudi je! Pela je v kopalnici pod prho, pela je v avtu, kadar je z zaprtimi okni sama vozila – nista je motila ne promet ne čakanje, saj ji je ob petju čas vedno hitro minil. Še prej, v dobrih starih časih, je pela tudi v cerkvi, svoj ubogi glas je pridružila angelskim zborom in si predstavljala, da se je pravzaprav niti slišalo ni – če pa je njeno neblagoglasno oglašanje Boga motilo, si je pa sam kriv, ona naj pač poje, kakor ji je grlo ustvaril. Tako jo je spodbujal mož, ker je vedel, da rada poje, in kadar je pela z njim, se ji je zdelo, da se je njen glas naslonil na njegovega in se dvignil v višave kot prava radostna pesem. Ja, takrat je lahko pela ... Ko pa je mož odšel, se je tudi njeno petje v cerkvi končalo. Mož zdaj v nebesih posluša Mozarta, ona pa sama tu med ljudmi, ki nimajo nobene potrpežljivosti in strpnosti … Kaj o njenem sodelovanju pri hvalnicah mislijo drugi, je kmalu nedvomno spoznala po zavijanju oči ljudi okoli sebe – tako se ni več upala povzdigniti glasu, da bi pela z drugimi. Težko ji je bilo sami med ljudmi ...
Zdaj poje samo, kadar je popolnoma sama. Še posebej od takrat, ko so ji njeni odrasli otroci resno naročili: »Mama, delaj z otroki, kar hočeš, le poj jim nikar ne!« To jo je res prestrašilo: da ne bi zlatim vnučkom pokvarila posluha, ni zapela niti ene uspavanke več – ob posteljicah je mrmraje pripovedovala pomirjujoče zgodbe: »Kužki že spijo, mucke že spijo, ptički že spijo ...« Ali pa si je privoščila kvečjemu kakšne onomatopoetične mrmrajoče, cmokajoče, piskajoče in šešljajoče zvoke, da je z njimi uspavala otročičke. Saj bi jih pobralo od hudega, če bi babica zapela nina nana ...
Poje torej samo še v avtu, sredi morja daleč od obale in na čistinah planin, kjer vidi, da daleč naokoli res ni žive duše. Saj se je navadila, da je to pravzaprav prav prijetno, biti sam in se dreti s svojim počenim glasom in brez posluha, kolikor ti srce poželi. Tako je lahko prepela vse pesmi od prve do zadnje kitice in velikokrat, če ji je bila melodija všeč, si je izmislila še svoja besedila.
Zadnjič pa ... Ko se je spuščala v ledeno jamo sredi ničesar, je zaslišala bobneč glas – naj bi bilo petje! Uf, temu so tudi rekli v šoli, naj raje samo usta odpira. Po tihem se je približala ovinku pred vstopom, ko ga je zagledala. Možakar je mahal po zraku in na ves glas prepeval Kekčevo pesem – pa tako zelo narobe, da je celo ona slišala!
Ko jo je zagledal, je bilo pevskega nastopa konec, norčevsko se je priklonil in zastokal: »Zasačen pri petju!« Zasmejala se je: »Vam jaz kaj zapojem? Vendar vas opozarjam: res boste izgubili posluh!« »Nemogoče! Česar nimaš, ne moreš izgubiti! Poslušajte!« Globoko je zajel sapo, teatralično zamahnil z rokami in zagrmel: »Leti misel svobodna ...« »… na krilih ljubezni ...« je pela naprej in zasmejala sta se, kot bi onadva sama pravkar ustvarila sproščujoč, prisrčen smeh.
Zdaj skupaj pojeta vse dni v avtu, na planinskih travnikih ali daleč zunaj na odprtem morju, kjer nikogar ne motita. Dobro voljo sejeta le drug za drugega ...
