Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
TERAPIJA S KONJI
Naročnica me je poiskala, da bi se pogovorili o 14-letni vnukinji. Nekaj je narobe z njo, je povedala babica. Večino časa je žalostna, umika se v svojo sobo, ne govori skoraj z nikomer. Njena mama je opazila, da ima povito roko, in deklica je povedala, da se je po nesreči urezala. Ne verjameta ji in sumita, da se namerno samopoškoduje. Zakaj in kaj se z njo dogaja, bega vse bližnje.
Kadar se v človeku nabere preveč žalosti, jeze, nepredelanih čustev, je eden izmed načinov, kako sprostiti ves ta naval, tudi rezanje samega sebe. Z bolečino se sprosti napetost in posamezniku za nekaj časa odleže. V takšnih primerih je seveda potrebna obravnava v psihoterapiji, lahko pa kot dodatno pomoč uporabimo konje. Po metodi EAGALA, po kateri delam, je njihova naloga samo to, da so konji. Ne jahamo jih, nikakršne prisile ne uporabljamo, ne vsiljujemo svoje volje, ampak jim pustimo, da nam s svojo govorico telesa povedo, kako nas vidijo in čutijo.
Konji so veliki in močni, kar ustvari v človeku spoštovanje do njih, in z delom z njimi se lahko znebimo strahu. So socialni tako kot ljudje. Znotraj črede imajo hierarhijo. So različnih značajev, znajo se zabavati … Skratka ponujajo nam vrsto možnosti za metaforično učenje. Konji so zelo občutljive živali, ker niso plenilci kot psi, in prepoznavajo našo nebesedno komunikacijo ter nanjo na svoj način odgovarjajo takoj, brez zadržkov, kar je treba znati razumeti in posredovati pacientu. Nekateri se pritožujejo in pravijo, da je konj trmast, noče sodelovati, jih ne mara … Krivi so torej drugi, kriv je konj. Tu se ponudi dragocena možnost, da ugotovimo, da je naš pristop napačen, in če bomo delali drugače, se bo tudi konj odzval tako, kot bi želeli. Povsem enako kot v odnosih z ljudmi.
Deklico sem povabila na terapijo s konji. Bila je preplavljena s čustvi, kot so žalost, osamljenost, z občutkom, da je grda, tesnobo, pomanjkanjem občutka lastne vrednosti, sprejemanjem svojega telesa … Najprej je konja, s katerim smo delali, ignorirala in tudi on je njo. Počakal je, da je deklica prišla do njega, se ga dotaknila in z ustvarjenim stikom sta napredovala v komunikaciji, ki sta jo razumela samo onadva. Po nekaj srečanjih z izbranim konjem in pogovorih s terapevtko se je dekličino stanje izboljšalo. Konji imajo namreč repe, da z njimi odganjajo muhe. Naš konj je pomagal deklici odgnati njene, ki so jo tako dolgo nadlegovale.
