Za igralno mizo vse tegobe minejo
Metka Orešič med trofejami
»Odslej to ni več Fernamt, temveč medkrajevna, in ti nisi več Greta, ampak Metka!« je Metki Orešič na dan zmage, 9. maja 1945, zabrusila kontrolorka na tedanji telefonski centrali oziroma pošti v Mariboru. V njej se je zaposlila že 27. julija 1944, potem ko je končala ekonomsko šolo. »Bili so to nevarni časi, Maribor so zahodni zavezniki često bombardirali in smo se morali redno zatekati v zaklonišče v poštnem poslopju«, se spominja Metka, ki bo 20. decembra letos praznovala 91. rojstni dan in se še zmeraj intenzivno ukvarja s športnimi dejavnostmi.
Tale Metka je resnično pravi fenomen. Pravzaprav Margareta, tudi Marjeta, za njene bližnje pa teta Greta, katere mati Hermina je bila po rodu Avstrijka z Dunaja. Od leta 1979 upokojeni poštni uslužbenki je vse življenje dom enonadstropna hiša v Koseskega ulici na Taboru, deli si jo s sinom Davidom.
»Težko, res težko je, pokojnina je več kot skromna, sin je brezposeln, čeprav ima magisterij, tega si v Sloveniji nismo zaslužili. Prav jezna sem na naše politike, cenim edino premierja Cerarja, že zaradi njegovega očeta, ki ga poznam kot veliko spoštovanja vredno osebnost,« je sicer izjemno prijazna in duhovita, a nemalokrat tudi pikra Metka, ki izžareva neverjetno energijo, dobrodušnost in trdoživost.
Vsestranska športnica
»Sedemkrat sem se povzpela na Triglav, planine in pohodništvo naravnost obožujem. Da o športu na splošno, v katerem sem bila dejavna v celi vrsti panog, niti ne govorim. Odtekla sem številne velike in male maratone, nekoč v Radencih z ramo ob rami z legendarnim Leonom Štukljem, večkrat sem preplavala Blejsko jezero, za menoj so nastopi v alpskem smučanju in smučarskih tekih, atletiki, kegljanju, strelstvu, rada sem telovadila in kolesarila, igrala tudi odbojko in košarko … V 80. letih preteklega stoletja sem se udeležila smučarskega teka v švicarskem St. Moritzu, kjer so me naravne lepote tako prevzele, da sem se sredi tekme kar ustavila. Zdravnik na progi je bil prepričan, da je z menoj nekaj narobe, a seveda ni bilo, in sem potem brez težav pritekla do cilja. Moj najljubši maraton v življenju!«
No, njen zaščitni znak oziroma največja ljubezen v življenju, obarvanem s športom, je namizni tenis. »Pomeni mi vse, ob njem enostavno uživam. Če me že kdaj kaj zbode v mišicah in sklepih, kar naenkrat vse mine, ko zaigram. In to so resnično lepi občutki. Prvič sem imela loparček v roki pri osmih letih, brat Ivan je od nekod dobil staro mizo, igrala sva na dvorišču in v garaži.«
Metka se je kmalu po drugi svetovni vojni vključila v ŽŠD Maribor, kjer so takrat imeli tudi uspešno žensko namiznoteniško ekipo. Po nekaj letih tekmovalnega igranja se je omejila le na rekreativno dejavnost v domeni sindikalnih ligaških tekmovanj in športnih iger, kjer je v pingpongu žela in še dandanes žanje brezštevilne uspehe. V svojih vitrinah in na stenah namreč s ponosom hrani na desetine pokalov in več kot 130 medalj.
Z loparjem tudi pri 90-tih.
»Igram redno dvakrat tedensko. Sprva sem vadila in tekmovala v okviru sekcije pri Društvu upokojencev Tabor, pri katerem sem sicer vseskozi aktivna še pri številnih drugih krožkih, zdaj pa tudi kot članica Društva diabetikov Maribor. Danes seveda nisem več tako okretna in natančna kot nekoč, a še zmeraj znam dobro zadeti žogico. In še vedno znam zmagati na tekmovanjih, ker sem pač najstarejša in v moji kategoriji ni veliko tekmic ... Čeprav sem resda premagovala tudi veliko mlajše nasprotnice. Sicer pa ni vse v rezultatih, pomembnejše je druženje, da se imamo lepo.«
Njena neskončno dolga kariera je prežeta s številnimi zanimivimi doživetji. »Ko sem v Ohridu igrala na športnih igrah poštarjev, me je sodnik opozoril, da nepravilno serviram. Oprostite, sem mu odvrnila, sem že tako stara, da se novih pravil ne zmorem naučiti. In je popustil. Znana sem tudi kot izrazita obrambna igralka, »pimplerka«, in ta slog igranja marsikateri tekmici para živce.« Med drugim je slavila na državnem prvenstvu upokojencev, pri 80 letih pa se je uvrstila v finale odprtega prvenstva Maribora, kjer je bila njena tekmica nekdanja reprezentantka in veliko mlajša Pika Krsnik. »Čeprav sem kajpak izgubila, je bilo igrati s tako uspešno igralko zame velika čast!«
Kljub visokim letom zdravje Metki še razmeroma dobro služi. »Predvsem svojim stalnim športnim dejavnostim se lahko zahvalim, da se še kar dobro držim. Če odmislim slabši sluh, pa spomin mi včasih že precej nagaja. A ohranjam še veliko energije in veselja do dela na vrtu, urejanja cvetličnih gredic in lončkov z netreski, ki jih rada podarjam prijateljicam. Redno tudi obiskujem koncerte pihalnega orkestra KUD Pošta, hodim navijat na tekme igralcev ŽNTK Maribor, se udeležujem izletov društva upokojencev in nekdanjih sodelavcev. Pri hiši še vse postorim sama, a sčasoma ne bom več zmogla, zato bo treba poiskati pomoč,« sklene pogovor vselej nasmejana Metka Orešič, ki je že vrsto let naročnica naše revije. Dama, ki je lahko marsikomu za vzor, kako sebi in drugim polepšati življenje.
