V tej zreli jeseni
Preveč je bila zasedena z vsemi obveznostmi, službenimi in materinskimi, da bi zmogla večkrat to pot na Kras, saj ji je vsak obisk vzel najmanj šest ur. Kako grozno, da mora ljube reči meriti v urah! Vendar jo je v mestu čakalo to in ono, in vedno se je morala vrniti.
»Ostani nocoj pri meni. Bova zjutraj pogledala, kaj se da narediti,« je zaprosil v nastajajočem mraku. Ta ton, ki ga je zadnje čase slišala v njegovem glasu, jo je ganil in ni imela srca, da bi vstala in se poslovila.
Tale puščajoča pipa v njegovi kopalnici res ni izgovor, da ostane z njim, samo en klic in mojster bi zjutraj prišel tudi, če nje ne bi bilo tu. Vendar je čutila v njegovem glasu, kako noče, da ga zapusti.
Ja, zdaj je vse drugače. Včasih ne bi potreboval nobenega mojstra, res je bil sam svoj mojster za vse – in tudi ona se je naučila od njega premnogih spretnosti. Bil je vendar tako neverjeten človek na vseh področjih. Močan, sposoben, delaven, priden, dober ...
Vse življenje je bil njeno zavetje in njena moč, ta patriarhalni oče, ki je ljubezen kazal tako, da je ni kazal. Zelo ga je imela rada.
»Otroke moraš imeti rad tako, da ne vejo. Kdor ima otroke rad, je strog do njih.« Ja, jih tudi tepe – tudi tepena je bila kdaj! Zdaj, ko je odrasla, seveda ne prenese misli, da bi kdo položil roko na otroka – ampak očetu ne zameri več. Ve, da jo je imel rad in je mislil, da je tako treba vzgajati, da kaj bo iz otroka.
In besede prepovedi in zapovedi! Če je uporniško spraševala, zakaj česa ne sme, je vedno slišala odgovor, ki še zdaj odmeva v njenih ušesih: »Ker sem tako rekel!«
»Ubogaj na prvo besedo! Ne pomeni ne! Molči!« in še veliko takih besed, ki jih ni pozabila. Trda vzgoja.
Vendar ob trdoti tudi trdna opora: on ji je zaupal avto, jo v tistih drugačnih časih učil voziti, ji dajal ključe, da je vozila sošolce na dolge izlete. Če je oče rekel, naj kar gre po svetu, je bilo to veliko zaupanje, ki ji je dajalo moč: on zaupa vame, torej zmorem. In je potem res tudi vse zmogla. Močan oče, ki jo je »držal ven« v finančnih stiskah, ji svetoval ob težkih odločitvah in ji tiho stal ob strani ob čustvenih viharjih. Opora, skala, korenina. Zavetje, dom in varnost. Dom je sicer delala mama, varnost in trdnost pa mu je dajal on, močan oče.
Zdaj silna moč tega trdnega, močnega, pokončnega moža počasi upada – kako tudi ne, saj je že ona sama postarana gospa sivih las.
Zdaj gleda, kako njen močni oče sprejema bremena starosti, in spet se uči od njega: ta človek zori – prav tako kot zori dragocen sadež v zlati jeseni, se spreminja, mehča, postaja zrel ...
Vidi, kako oče izpušča vse. Kako je nekega dne izročil ključe avta in dovolil, da so ga začeli voziti drugi – on, ki je vendar šestdeset let vozil, da še sam ne ve, koga vse in kam! Kako zdaj dovoli, da pride mojster v hišo in popravi pipo, brez tarnanja sprejme dejstva današnjega dne. Sprejeti svojo nemoč in jo priznati – kako velik je njen oče tudi zdaj v svoji nemoči!
In od kod zdaj njegov poudarjeni humor – ga ni opazila prej v življenju ali je prišel vanj z zrelostjo?
»Kako si?« »Sploh nisem!« »Si dobro?« »Grozno dobro! Poudarek na grozno!«
»Kaj delaš? »Čakam.« »Kaj čakaš?« »No, kaj misliš, da čakam?«
»Kako?« »Dobro. Nič hudega mi ne manjka!«
In se smeje. Joj, kako ljub ji je ta smeh, kako jo poživlja in dela vse to žalostno usihanje znosno! In če jo je nocoj prosil, naj ostane z njim, ga res ne more zapustiti. Bo zjutraj odhitela v mesto, ta večer pa bo preživela z njim doma. Morda pa se bosta nocoj lahko pogovorila o tem, kako naprej – ne more ostati sam tu na samotni domačiji, vedno bolj nemočen ... Zima prihaja in morda ga letos pregovori, naj se pridruži njeni družini v mestu.
Sklonila se je k njemu in ga pobožala po glavi. To bi zdaj počela kar naprej, kajti zdaj si njen oče dovoli nežnost in jo celo sprejema, on, ki je bil vzgojen tako brez objemov in poljubov in božanja!
»Ostanem,« je rekla in srce ji je vztrepetalo od miline in otožnosti, ko je videla njegov hvaležni pogled.
