Jug Portugalske ponuja več kot lepe plaže in oljčne nasade

Prosti čas | dec. '16

To poletje sem prvič obiskala Portugalsko in prvič sem potovala z motorjem. Ker živim v Španiji, sva se s fantom odločila, da dopust preživiva kar pri sosedih, in sicer v južni pokrajini Algarve. Potovanje z motorjem je slikovitejše, saj imaš popoln razgled na pokrajino in okolico. Bolj ko sva se bližala meji, bolj je navdušenje raslo.

Algarve je veliko bolj zelen od juga Španije, ker je tu več dežja. Nasadi oljk in agrumov so naju pozdravljali ob cesti, ko sva hrumela proti Moncarapahu, vasici v notranjosti. Ko sva prispela, sva z veseljem slekla vso motoristično opremo in skočila v bazen.

V naslednjih dneh sva z velikim navdušenjem raziskovala okolico Mocarapahca. Najina prva postojanka je bilo mestece Olhao, največje ribiško središče Algarva. V mestu je predelovalnica sardin, kjer pridelujejo znano pašteto, s katero postrežejo kot predjed v vsaki restavraciji Algarva. Mesto ima tudi eno največjih tržnic, ki je bila žal v nedeljo zaprta. So pa v mestnem parku prodajali svojo robo portugalski Romi in Arabci. Iz drevesnih krošenj so frfotale obleke, brisače in druga indijska krama, ki je čakala naključne kupce.

Sprehodila sva se skozi mestno jedro in takoj sem opazila podobnost z mesti nekdanje kolonije Brazilije, in sicer v arhitekturnem slogu in raznobarvnosti hiš. Vendar tu pročelja hiš okrasijo s keramičnimi ploščicami, kar je svojevrstna značilnost. To je vpliv mavrske kulture, saj so bili Arabci na Iberskem polotoku več stoletij.

Zvečer sva najraje zahajala v bližnjo obmorsko ribiško vasico Fuseto ob naravnem parku reke Formosa. Park, ki se razteza od Fara do meje s Španijo, so ustanovili leta 1987, da bi zaščitili rastlinstvo in živalstvo v lagunah, na plažah, solinah ter okoliških sipinah. Nekje sem prebrala, da so tam tudi flamingi. Zelo sem si želela spet videti te ptice, ki tako elegantno iztegujejo svoje vratove, ko se hranijo s planktonom. Zadnji večer se mi je želja izpolnila. Od daleč zagledam skupino flamingov na sosednjih solinah in odhitim po fotoaparat. Soline v Fuseti so precej velike in poti med bazeni so priljubljena rekreativna točka prebivalcev. Ta večer so naju pozdravljale v vseh svojih barvnih odtenkih. V mehki svetlobi bližajočega se večera se je bela sol lesketala izpod še ne izparele rožnato obarvane vode. Flaminge sem lahko opazovala samo od daleč, takoj ko so začutili, da se bližam, so odfrčali daleč stran.

V Fuseti je tudi ena najboljših lokalnih ribjih restavracij. Kar na ulici imajo na ledu razstavljen dnevni ulov – od škampov, orad, listov do drugih svežih rib. Odločila sem se za orado in ne pomnim, kdaj sem jedla tako dobro, bila je popolnoma sveža in ravno prav zapečena.

Od hrumečih motorjev do melanholičnega fada

Najina naslednja turistična postojanka je bil Faro. S 70.000 prebivalci je največje mesto pokrajine. S turističnim vlakcem sva si ogledala mestece, ki je pomembno univerzitetno in kulturno središče, ki pa se vsako leto julija spremeni v najpomembnejši motociklistični center, ko v mesto prihrumijo motoristi od daleč in blizu. 

Algarve je poznan po svojih belih peščenih plažah, do katerih vozijo barke iz različnih krajev. Čeprav je tukaj že Atlantski ocean, je bilo morje zelo toplo. Nič koliko ljudi mi je reklo, da ima Portugalska mrzlo morje, zato je bilo presenečenje toliko večje. Lahko sva izbirala med urejenimi plažami z bari in ležalniki ali pa sva poiskala kako bolj divjo, nikjer pa ni bilo gneče kot v Španiji, čeprav je bil vrh poletne sezone.

Od vseh mest, ki sva jih obiskala med počitnikovanjem, me je še najbolj navdušila Tavira. Drugačna je od drugih mest Algarva, pa ne samo zato, ker leži ob reki. Mestece ima neko svojskost, ki jo lahko opaziš v drobnih podrobnostih, kot so cvetje na pročeljih hiš ali druga okrasja. Ob večerih je v poletnih mesecih veliko koncertov in drugih kulturnih dogodkov na glavnem trgu ob reki. Najpopularnejši so seveda koncerti fada, melanholične portugalske glasbe.

Večina vasic in mest, ki sva jih obiskala, leži ob obali, zato sva želela spoznati še notranjost Algarva. Estoi je bil zagotovo največje presenečenje najinega potovanja. V vasici sredi ničesar sva se skoraj zaletela v vrata razkošne palače. Baročna palača iz 18. stoletja je zadnje, kar bi pričakovala tu. V versajskem slogu urejeni vrtovi z nasadi pomaranč so naju kar vabili, da si ogledava to čudo. Palača je bila nekoč dom člana kraljeve družine. Ko so jo potomci leta 1987 prodali državi, so v njej uredili razkošen hotel. Za trenutek sem bila kar nevoščljiva gostom ob bazenu.

Presenečenja so sledila drugo za drugim. Najin naslednji postanek je bilo rimsko najdišče Milreu. Kljub vročini sva si z navdušenjem ogledovala nekdanje rimsko naselje.

Algarve ponuja dosti več kot bele peščene plaže, sardine in fado. Kljub razvitemu turizmu je pokrajini uspelo ohraniti dobrosrčno pristnost, ki se odraža v gostoljubnosti njenih prebivalcev ter lepotah njenih mest in pokrajin.

Besedilo in fotografije: Katja Zupančič