Dolgotrajen boj za rabo maternega jezika

Zgodbe | dec. '16

ODSTRTE PODOBE – RAZKRIŽJE

Deloma gručasto in deloma razloženo naselje, katerega ime je po letu 1998 prevzela tudi novoustanovljena občina, leži na južnem obrobju Murskega polja, večinoma v ravnini na desnem bregu spodnjega toka Ščavnice, ki se malo naprej severno od Gibine izliva v Muro. Tu je bilo že v preteklosti pomembno prometno križišče (krajevno ime!), kjer so se križale ceste proti Ljutomeru in Ormožu na slovensko ter proti Murskemu Središču in Čakovcu na hrvaško stran. Obmejna lega kraja je po besedah 70-letnega upokojenega oljarja Marijana Zanjkoviča v marsičem zaznamovala nepopustljiv boj Razkrižanov za življenje znotraj slovenskega narodnega območja in pravico do rabe maternega jezika, ki se je končal šele leta 1994, ko je razkriška župnija naposled prešla pod mariborsko škofijo.

»Ko je po koncu prve svetovne vojne Razkrižje postalo del Kraljevine SHS in je bilo leta 1931 v okviru Dravske banovine priključeno k ljutomerskemu okraju, je bila romarska cerkev sv. Janeza Nepomuka še naprej podružnica župnije sv. Magdalene v Štrigovi, ta pa je bila pod zagrebško nadškofijo. Tako so v našo cerkev prihajali hrvaški duhovniki in bogoslužje ter verouk sta se odvijala le v hrvaščini, čeprav so si ljudje želeli slovensko besedo. Zato so se odpravili tudi v Zagreb in na nadškofiji prosili za slovenskega duhovnika. Njihovim željam je leta 1928 prisluhnil nadškof Antun Bauer in na Razkrižje poslal salezijance, ki so s svojim razumevajočim odnosom in prizadevnim delom tudi na področju kulture pridobili zaupanje vernikov. To pa Zagrebu kmalu ni bilo več všeč, zato so od leta 1936 sem spet prihajali le hrvaški duhovniki,« pripoveduje naš razgledani sogovornik, medtem ko si v svojem delovnem kabinetu ogleduje razglednico Razkrižja iz tega časa, ki na spodnji desni sliki prikazuje tudi vaško cerkev (»crkvo«).

Zalegel je šele vatikanski dekret leta 1994

Bogoslužje izključno v hrvaščini se je nadaljevalo tudi po drugi svetovni vojni, čeprav je v času madžarske oblasti razkriška cerkev leta 1942 postala župnijska, a je še naprej spadala k zagrebški nadškofiji. Leta 1955 je prišel na Razkrižje za župnika Stjepan Slaviček, ki je pri maševanju in verouku kljub nasprotovanju faranov vztrajno uporabljal hrvaščino, čeprav je razumel in obvladal tudi slovenski jezik. Celo po drugem vatikanskem koncilu leta 1965, ki je zahteval, da je treba bogoslužje voditi v domačem jeziku, se ni uklonil ter je v najboljšem primeru pol maše izpeljal v slovenskem, pol pa v hrvaškem jeziku. Zaradi takšnega ravnanja se je nezadovoljstvo domačinov le še stopnjevalo, šlo je tako daleč, da je razkriški dušni pastir tiste, ki so zahtevali slovensko bogoslužje, označil za šoviniste in ljudi v dobršni meri sprl med seboj. Leta 1992 je prišla na Razkrižje njihova rojakinja, redovnica salezijanka Vida Žabot in v prostorih osnovne šole (z dovoljenjem takratnega šolskega ministra dr. Slavka Gabra) začela poučevati verouk, kar je še dodatno zaostrilo že tako in tako napete odnose v župniji, kamor spadajo še vasi Šafarsko, Gibina, Veščica, Kopriva, Šprinc in Globoka. Šele ko je s posebnim dekretom Vatikana leta 1994 razkriška fara prešla pod upravo mariborske škofije, so bile sporne cerkvene meje usklajene z državnimi in v kraj je najprej prišel župnik Marijan Rola, ki ga je nasledil zdajšnji monsinjor Franc Režonja.

Današnjo poznobaročno župnijsko cerkev sv. Janeza Nepomuka so na razglednem gričku zgradili med letoma 1747 in 1779 ter jo pet let pozneje posvetili, petdeset metrov visok zvonik pa so postavili leta 1908. Prostorno stavbo, ki jo je leta 1881 poslikal furlanski slikar Giacomo Brollo, zaključuje prezbiterij, nad katerim je kupola s svetlobnico. Poleg glavnega oltarja in prižnice, ki sta delo mojstra Martina Mitermayerja iz Ormoža, so še trije stranski oltarji. V cerkvi hranijo dragocen križ iz 16. stoletja, okrašen s školjkami, ki izvira iz Indije in je prek Amsterdama prišel v cesarsko zakladnico na Dunaju, od koder so ga leta 1783 s posredovanjem rojaka Jožefa Kerestura prenesli na Razkrižje.

Kraj po nekaj mesecih vrnjen Sloveniji

»V tole ljudsko (»pučko«) šolo, ki so jo kot dvorazrednico zgradili leta 1913 na Šafarskem, sem po letu 1953, ko je postala popolna osemletka, hodil tudi jaz,« Marijan Zanjkovič s kazalcem pokaže na zgornjo desno razgledniško fotografijo. »Takrat je bil vhod vanjo še s ceste, kasneje pa s strani. V stavbi so bile štiri učilnice, tri v pritličju in ena v nadstropju, kjer je bilo tudi stanovanje za ravnatelja. V razredu je bilo 32, v vsej šoli pa okrog 270 učencev iz šestih vasi ob hrvaški meji. Danes jih je pol manj, okrog 140. Pouk se je odvijal v slovenskem jeziku in nismo čutili nobenih hrvaških pritiskov kakor v župniji,« je še povedal. Staro šolo so porušili in leta 1979 zgradili novo, ki je leta 2003 postala devetletka. Lani so jo temeljito obnovili in dozidali nov vrtec. 

V času avstro-ogrske monarhije (do leta 1918) in madžarske okupacije med drugo svetovno vojno je pouk potekal v madžarščini, po prvi svetovni vojni do leta 1933 v hrvaščini in nato v slovenščini. Toda tudi po tem letu je bilo, kot poudarja sobesednik, še nekaj poskusov izrivanja slovenskega jezika, pri katerih je šola odigrala pomembno narodnoobrambno vlogo. »Leta 1936 je prišel na šolo zborovodja, skladatelj, pedagog in harmonikar Janez Kuhar, ki je ob poučevanju vodil šolski pevski zbor, odrasli mešani in moški zbor ter spodbudil kulturno življenje na Razkrižju. Ko je izvedel, da je hrvaški duhovnik pri verouku zelo grob do otrok, saj jih je tepel s palico, če so govorili slovensko, mu je prekipelo in ga je nagnal s šole ter odtlej sam učil tudi verouk,« se spominja pripovedi staršev Marijan Zanjkovič, ki je po končani osnovni šoli končal poklicno in delovodsko šolo v Murski Soboti, bil 20 let zaposlen v ljutomerskem Tehnostroju in 10 let pri obrtniku, nakar se je leta 1996 odločil, da bo nadaljeval družinsko oljarsko tradicijo in dve leti pozneje na Gibini, kjer živi od leta 1960, odprl oljarno, ki jo je po upokojitvi leta 2006 prepustil sinu Tomažu. Pri tem se je skupaj z brati Alešem, Cirilom in Blažem ves čas tudi kulturno udejstvoval ter nastopal v različnih pevskih zborih na Razkrižju in v Ljutomeru.

Takoj po drugi svetovni vojni je predsedstvo SNOS sprejelo zakon o upravni razdelitvi LR Slovenije, s katerim so Razkrižje in Štrigovo izbrisali s slovenskega zemljevida in ju brez vednosti prebivalstva priključili Hrvaški. Na osnovi te odločitve sta junija 1946 na Razkrižje prišla hrvaška učitelja, da bi prevzela šolo, ki jo je moralo zapustiti šest slovenskih učiteljev, a so jima uporni domači mladinci in kmetje to preprečili. Hkrati sta se v Beograd skrivoma odpeljala tedanji župan Simon Kutnjak in partizanski komisar na tem območju Ivan Horvatič ter tam tako dolgo vztrajala, da sta izposlovala obisk tričlanske delegacije (v njej je bila tudi političarka Vida Tomšič), ki je na Razkrižju preverila, kaj mislijo ljudje. Plebiscit so izvedli kar pred gostilno Ivana Rajnerja (glej razglednico), in ko so spoznali, da želijo vsi vaščani razen enega (nekdanjega izdajalca) pripadati Sloveniji, je bilo območje sedanje občine Razkrižje po nekaj mesecih vrnjeno, Štrigova pa je ostala Hrvaški.

Takratno edino gostilno v kraju so Reinerjevi potomci imeli do osemdesetih let prejšnjega stoletja, nakar je zamenjala več podnajemnikov, od lani pa ima Robert Smolkovič tu bar Smole. Poleg tega so zdaj na Razkrižju še trije dnevni bari in dve gostilni. Trgovino Martina Zadravca je še pred drugo svetovno vojno najel Bogomir Ožura iz Osilnice, potem je bila v njej zadružna trgovina, od leta 1976 pa je stanovanje.

Občina Razkrižje je v zadnjem času pod taktirko župana Stanka Ivanušiča naredila krepak razvojni korak, ki se odraža v vse večji turistični prepoznavnosti Razkriškega kota, temelječi na bogati kulturni in naravni dediščini. To potrjujejo tudi mnoga priznanja: za eno izmed šestih najprodornejših občin v Sloveniji, za najbolj urejeno središče občine – vas Šafarsko, planetu Zemlja prijazno občino, najboljšo tematsko pot v Pomurju …

 Boris Dolničar