Sladice življenja
Sedele so na klopi ob pomolu in se grele, hvaležne zimi za sončne dni. Toplo je v hišah, ne zebe jih, a sončni žarki so tudi pozimi kot božajoč dotik, to je drugačna toplota kot toplota od tople peči in radiatorjev.
Kar na hitro so se spoznale med seboj v tem okolju, kjer je vsaka šepala po svoje in kjer so se prizadevno trudile, da bi ubogale vsa navodila terapevtov. Najprej so si zaupale vse bolezni, vse težave, ki jih prinašajo leta, potem pa so kmalu prešle na pogovore o možeh, družinah, otrocih in vnukih, svetu, ki je neopazno postal drugačen od njim znanega sveta.
»Ko smo bili mi mladi, je bilo vse drugače!«
Ne, take nekritičnosti si niso privoščile za dolgo, bile so ženske z odprtimi očmi in so si upale pogledati tudi drugo plat.
»Mladi morajo svojo pot, ne morejo stopati po naših stopinjah, oni gredo naprej,« je rekla Jožica. »To sem nekje prebrala!« se je hitro opravičila, če drugima dvema tako razmišljanje ne bi bilo všeč.
»Jaz jih pustim pri miru, naj delajo, kar hočejo. Kakor si bodo postlali, tako bodo spali,« je rekla Zlata.
»Jaz jim pomagam, kolikor morem. Nor čas je in norijo od jutra do večera ...«
»Ja, saj smo mi tudi delali kot norci!«
»Imeli smo več časa za dom. Ob pol treh sem že prišla iz službe in skuhala kosilo – ko zdaj hodijo domov, je že večer, pozimi prav zares!«
»Saj ne kuhajo več!«
»Likajo tudi ne več!«
»Vse se je spremenilo in jaz mislim, da na slabše!«
»Jaz ta mladim kar naprej govorim, naj se ustavijo, naj nehajo vsaj popoldne, to pa se vozijo do poznega večera od dejavnosti do dejavnosti – kaj pa je treba tega!«
»Jaz jih pa lahko pohvalim: zelo se trudijo, da so čim več skupaj. Čeprav sta sin in žena utrujena, veliko hodijo v gozd in kolesarijo, vsa družina. In tudi delajo skupaj: mešajo čaje iz nabranih zelišč, vse orehe bodo potolkli, pred prazniki bodo naredili vse voščilnice sami, otroci bodo naredili okraske in okrasili dom ... Tako sedijo ob večerih skupaj in se pogovarjajo.«
»Snaho hvališ!«
»Ja, oba hvalim, sina in njo. Dobro jima gre, trudita se.«
»Srečo imaš!«
»Jaz pa nimam te sreče. Moja snaha dela vse po svoje.«
»Čakaj, po čigavo pa naj dela? Saj tudi moja dva delata po svoje. Vendar je to njuna stvar ...«
»Saj smo ravnokar rekle, da je zdaj drugačen čas in morajo najti nove načine.«
»Marsikaj je bilo po naše bolje!«
»Gotovo – za nas! Mladi vidijo drugače in iščejo nove poti.«
»Dobra si, da tako gledaš.«
»Poskušam ju razumeti – in pustiti pri miru. Se še spomnim, kako hudo mi je bilo, ko so se vtikali vame, mlado nevesto ... Nič nisem naredila prav, vsem na očeh, vedno pod kontrolo. Meni je bilo zelo težko vse to prenašati.«
»Jaz sem se pa dobro razumela z moževimi starši.«
»Joj, to so besede, ki bi jih midva rada slišala od svojih snah. Prav zavestno sva se odločila, da se bova potrudila.«
»Tvoj mož sodeluje pri tem?«
»Ja, tudi on se ni imel ravno najlepše, ko me je mama kritizirala. Mlada družina potrebuje pomoč in oporo.«
»Saj je nočejo!«
»Predvsem potrebujejo pametne starše – kadar mladi nič nočejo od tebe, se ne vsiljuj, ne prodajaj svoje modrosti, ne zahtevaj ničesar, tudi ne svetuj, če te nihče nič ne vpraša ...«
»Ja, tudi jaz poskušam tako živeti, ampak to je pa res težko. Stokrat ti kar zdrsne z jezika pripomba ali nasvet pa tudi kritika ...«
»Iskrenost je to!«
»Ne, ni treba biti iskren na tak način, gotovo ne!«
»Ja, vedno lahko kakšno stvar pohvalim ali kritiziram – če iščem razloge, lahko najdem takšne ali drugačne. Jaz se učim hvaliti ljudi.«
»Učiš se hvaliti?«
»Ja, res. Vedno lahko pri vsakem človeku najdeš kaj, kar je vredno pohvale – in to se učim poiskati in povedati. Tako pomembno je to! Človek lahko od pohvale živi in dela ves teden!«
»Nikoli še nisem razmišljala tako!«
»Ja, meni se zdi pohvala kakor sladica – ni nujna, nujen je vsakdanji kruh – toda sladica razveseli srce! Jaz pa imam rada okoli sebe radostne ljudi!«
Umolknile so in gledale morje, kako nežno in mehko pljuska ob obalo, kakor da bi božalo te drobne kamenčke. Molčale so in premišljevale, kako res tudi preproste besede pohvale lahko božajo. In grejejo – in delajo okolje toplo, nežno in mehko. Bi znale tako?
