Komaj čakam, da se zbudim, da bom spet začela pisati

dec. '16

Nikakor ni bil predsednik naše vlade prvi, ki je sporočil Slovencem, naj ne jamramo. Že pred več desetletji nas je k temu znala spodbuditi slovenska etnologinja dr. Marija Makarovič, a je to povedala veliko bolj prefinjeno, z metaforo, ki se mi je zasidrala v spomin s svojim znamenitim stavkom: »Če sonca ni, si ga pa narišite!« Zapomnila sem si ga za vedno. Dobre vile so ji naklonile veliko: dolgost življenja, zdravje, več talentov, neizmerno radovednost, neprestano ustvarjalnost, redko sposobnost, da zna prisluhniti in se pogovarjati z zelo različnimi ljudmi, od kmeta do doktorja znanosti, in jim »zlesti pod kožo«, da jo sprejemajo in imajo radi. Še vedno raziskuje, piše in se veseli življenja.

Kaj raziskujete zadnje čase in zakaj?

Že več kot leto dni raziskujem Jazbino, to je naselje samotnih hribovskih domačij v občini Črna na Koroškem. Raziskovanja sem se lotila, potem ko mi je mag. Romana Lesjak, županja Občine Črna na Koroškem, 16. avgusta 2015 podelila nagrado za etnološka prizadevanja v občini, ki jo srčno in uspešno vodi.

In zakaj prav Jazbina? Če se odrečem navajanju strokovnih razlogov, tudi zato, ker me je neustavljivo privlačila od takrat, ko sem pred desetletji brala Prežihovo Požganico. V romanu je pisatelj Lovro Kuhar Jazbini posvetil posebno poglavje. Njeno umeščenost v pokrajino pod Pogorelcem oziroma Požganico je opisal jedrnato, slikovito in z literarno občutljivostjo, češ da je »ena sama ozka soteska; na dnu tega dolgega korita je komaj prostora za zeleno Jazbino in za kamnito cesto, na desnem bregu potoka dolgo, s kratkimi jarki presekano hrbtišče s peščenimi policami in strmimi koleni, na njih enajst kmečkih selišč in deset bajt – na njenem levem bregu dolga nicinasta, z gozdovi od vrha do tal obrasla planina Požganica, za potokom pa ena sama hiša. To je Jazbina.«

Seveda so Jazbina in njeni ljudje mnogo več, kar že dlje kot leto dni spoznavam v stiku s tem čudno privlačnim krajem ter z njegovimi in svojemu raziskovanju Jazbine nenavadno naklonjenimi in gostoljubnimi ljudmi.

Živite v Ljubljani. Kaj vam je všeč tukaj? Ali je upravičeno »zelena prestolnica Evrope« ali pa bi županu kaj povedali, svetovali, morda kaj pogrešate? 

Čeprav živim v Ljubljani, kjer sem bila tudi rojena, nisem navezana na svoje rodno mesto. Če ne bi imela tukaj družine, bi živela na kateri od samotnih koroških domačij.

Kolikor spremljam županovo delovanje in različne odzive na nekatere njegove dosedanje ali pa prihodnje ukrepe, predvidevam, da ni ravno človek, ki bi sprejemal strokovne utemeljitve in mnenja številnih občanov. Takšen primer je njegovo samopašno ukvarjanje z gradnjo garaže pod ljubljansko tržnico. 

Pot vas je vedno vodila iz mesta na obrobja, kjer ste raziskovali in iz pričevanj ljudi sestavljali mozaike iz zgodovine, neprecenljive za prihodnost. Kateri predeli in ljudje so vam najbližje, so ostali za vedno v vas?

Upam, da boste prav razumeli, če se odločanju za ta ali oni predel in za te ali one ljudi raje odrečem. Slovenija je prelestna »dežela«, ki jo na našo veliko srečo naseljujejo še številni pošteni in delavni ljudje. In kjer koli sem se v času svojega raziskovanja zadrževala, povsod sem bila z razumevanjem do svojega dela prijazno sprejeta. Tudi v Jazbini je tako.

Ker ste raziskovali oblačilno kulturo 19. in začetka 20. stoletja in oblačenje slovenskega kmeta ter sporočilnost njegove obleke, so nekateri menili, da ste preveč na terenu, čeprav ste pripravili veliko muzejskih razstav in objavili ogromno strokovnih člankov ter knjig. Zakaj je za znanstvenika pomembno terensko delo?

Za etnologinjo moje strokovne usmerjenosti res ne gre drugače, da kabinetnemu delu pridružujem tudi delo na terenu. Vsebina mojih dosedanjih del potrjuje, da imajo ustna pričevanja pomemben delež. Povedano velja tudi za Jazbino, čeprav vsaj za zdaj velja, da je v mojem računalniku nakopičenih za posamezne kmetije na stotine arhivskih podatkov, ki se vrstijo od 16. stoletja naprej. Po več tednov sem jih izpisovala v Arhivu Republike Slovenije, Pokrajinskem arhivu Maribor, Nadškofijskem arhivu Maribor in arhivu župnije Prevalje. Po vsej verjetnosti je stvar osebne odločitve, ali se boš odločil samo za »kabinetnega« raziskovalca. Mojemu odločanju za kabinetno in terensko delo je vsekakor botrovala moja naklonjenost raziskovanju kmečko-delavskega okolja. Ne nazadnje tudi »obsedenost« s pešačenjem. V Jazbini lahko v vseh smereh, od prve do zadnje hiše, pešačite tudi več kot štiri ure!

Povsem razumljivo je, da so vas povabili medse folkloristi. Če se že trudijo ohranjati ljudske plese, se je treba tudi prav obleči, in ker ste raziskovali noše, ste jim lahko veliko povedali in dobro svetovali. Najprej ste o kostumiranju folklornih skupin pisali dokaj kritično. Potem pa so izvajalci ljudskih plesov začeli sprejemati vaše pobude. Ali vam je sodelovanje s folklornimi skupinami veliko pomenilo?

»V zelenih letih« sem res precej kritično razmišljala o folklorni dejavnosti. V stiku z izvajalci ljudskih plesov (zanje se v zadnjih letih uvaja poimenovanje folklornik oziroma folklornica) pa sem lahko ugotavljala, da veljajo za ljubiteljske skupine drugačna merila kot za profesionalne ansamble.

Moje sodelovanje s folklornimi skupinami je bilo večinoma povezano z raziskovanjem oblačenja na območjih, katerih plese je želela predstaviti skupina. Zato sem po zaslugi nekaterih folklornih skupin (s sodelovanjem akademske slikarke Jane Dolenc) napisala več kot deset knjig o oblačilni kulturi, ki jih je izdala nekdanja Zveza kulturnih organizacij Slovenije oz. njen naslednik Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Vsekakor kaže poudariti, da sem predloge za rekonstruiranje moških in ženskih oblačil pripravila kot raziskovalka oblačilne podobe določenega območja, ne kot kostumografinja.

Bili ste prvi, ki ste začeli zbirati življenjske zgodbe Slovencev in ste to kot posebno kategorijo uvedli v slovensko etnologijo. To je bila pri nas nova etnološka praksa. Kaj vas je spodbudilo k temu in zakaj menite, da je to pomembno?

Rekla bi, da je bila poglavitna spodbuda moje spoštovanje do ljudi iz kmečkega in delavskega okolja. In seveda spoznanje, ki se je utrjevalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ko sem na vlaku ali avtobusu naletela na zapuščene pogrošne revije z banalnimi življenjskimi zgodbami o tem ali onem kvaziumetniku ali kvaziumetnici, sem nehote pomislila na ljudi, ki sem jih srečala pri svojih etnoloških raziskavah, ko so mi poleg starejših tudi nekateri mlajši kmetje in kmetice pa delavci in delavke pripovedovali o svojem življenju. Pomislila sem, mar res ne zaslužijo, da so zapisane in objavljene tudi njihove življenjske pripovedi.

In tako se je začelo najprej na avstrijskem Koroškem, kjer je Krščanska kulturna zveza izdala 12 knjig življenjskih pripovedi koroških Slovencev in Slovenk. Skoraj istočasno so začele življenjske pripovedi izhajati tudi v Sloveniji. Če se ne motim, so izšle v petnajstih knjigah. Pripovedi za pet knjig pa so bile zapisane in urejene v sodelovanju z Marto Košuta, Frido Mravljak, Marto Repanšek in Majdo Sušek.

Zapis s terena: »Dvaindvajsetega avgusta letos nas je vodil po zahodnem delu Jazbine Martin Srebre od Petriča (domačijo so 11. 11. 1943 požgali nemški vojaki) mimo Pistotnika, Obra in Hlevnika do težko dostopnih Lisičjih peči, v globačo do nekdanjega Hlevnikovega mlina in z gozdnim rastjem prekritega vhoda do svinčenega rova na Hlevnikovem.« Na fotografiji stojijo od leve proti desni: Boštjan in Martin Srebre, po domače Hlevnik, Marija Makarovič in Tina Černetič. (Fotografija: Jan Černetič)

Življenjske zgodbe nam razkrivajo posameznikovo osebno razmerje do sveta in dojemanje le-tega. Življenjske pripovedi nas najbolj neposredno in prvinsko poučijo o vseh človekovih življenjskih obdobjih, o otroštvu, obdobju odraščanja, srednjih in večinoma tudi zrelih letih. V njih se neposplošeno, čeprav močno subjektivno, razkriva posameznikovo razmerje do ožjega družinskega in obdajajočega okolja. Z zapisovanjem osebnih življenjskih pripovedi se korak za korakom približujemo resničnejši podobi ljudi in resničnejši podobi sveta.

Iz teh zapisov spoznavamo, da življenje nikoli ni bilo lahko. Kaj je sploh lepo v njem? Zakaj je vredno živeti?

Lahko bi navedla veliko odgovorov na zastavljeno vprašanje, a naj ostanem samo pri enem odgovoru, da je vredno živeti zaradi nepopisne čudežnosti življenja.

Kako se spominjate božičnega časa iz svojega otroštva? Kakšna so bila darila, s katerimi poslasticami vas je razveselila mama?

V moje otroštvo se je zasekala vojna. Božični in vsi drugi prazniki so bili zaznamovani z žalostjo. Ko sva z mamo postavljali jaslice, so bile misli ob starejšem bratu Marjanu, ki so ga aretirali vojaki italijanskega okupatorja. Na srečo se je vrnil iz koncentracijskega taborišča v Gonarsu. Če se ne motim, so nekako pol leta po kapitulaciji Italije domobranci poleg starejšega brata aretirali in predali nemški policiji tudi mlajšega brata Vlada. Tamkajšnji »katoliški mladci« so še štiri njegove sošolce iz ljubljanske klasične gimnazije obdolžili, da so komunisti. Vseh pet je potem takratni ravnatelj izključil iz gimnazije. Po aretaciji nemške policije so bili poslani v nemško koncentracijsko taborišče Dachau. Moja brata sta preživela. Ne morem razmišljati drugače, kot da sta preživela strahote Dachaua tudi ob moči silovite in vztrajne molitve moje mame Rozalije.

Iz Sovjetske zveze so potem uvozili dedka Mraza? Se vam je to zdelo čudno?

Žal so po drugi svetovni vojni tudi v Slovenijo uvažali iz Sovjetske zveze precej nevarnejši mit, kot ga je predstavljal dedek Mraz. Sovjetski lik otroškega dobrotnika je kar uspešno konkuriral svetemu Miklavžu, ki se je marsikje umaknil v ilegalno delovanje. Naši partijci pa so si tudi z vidnim praznovanjem dedka Mraza nabirali takratne »bonitetne ocene« pri partijskih »vrhuškah«. Ne nazadnje so imeli še največ koristi od obeh dobrotnikov otroci, ki so obdarovanje dedka Mraza pričakali z žarečimi očmi in čistimi srci bodisi v vrtcu bodisi šoli, svetega Miklavža pa v okrilju doma.

Katere od starih prazničnih običajev in navad bi bilo modro ohraniti?

Čeprav sem na enomesečnih terenskih raziskovanjih Slovenskega etnografskega muzeja, ki jih je vodil ravnatelj dr. Boris Orel, zbrala res veliko gradiva o ljudskih običajih oz. šegah in navadah, bi se težko odločila, katere bi kazalo ohraniti. Po mojem jih je treba predvsem filmsko dokumentirati, potem pa pustiti, da gredo svojo pot. Nekatere bodo zamrle, druge se bodo ohranile ali pa spremenile. V Jazbini sem opazila, da imajo shranjeno letošnjo cvetnonedeljsko butaro, po koroško snop, tudi na tistih domačijah, kjer je »Bog visoko i car daleko«.

Kaj menite, kakšen bi moral biti svet v prihodnosti?

Naj bi po vsem svetu zavladali: Liberté, égalité, fraternité!

Razmišljate kaj o novem socialnem modelu v Evropi, kjer ne bo več dela za vse?

Razmišljam predvsem o tem, da je to asocialni, natančneje antisocialni model, ki se je lahko porodil le v brezčutnih, robotiziranih možganih Evrope.

Razmišljam pa tudi o tem, da bodo dobronamerni socialno usmerjeni možgani Evrope ponudili nadomestni model za delo. Namenjen bo vsem tistim ljudem, ki bodo želeli delati.

Kaj bi želeli Slovencem v novem letu?

Naj se nam vrne ukradena država. Tajkuni in njim podobni voluharji pa naj se izselijo v davčne oaze. Za nameček bi jim primaknila še kakšen tisočak, samo da izginejo iz naše države. Osebno vedno težje prenašam nepopisno bedo njihovega izprijenega in slaboumnega ponašanja.

In da bi mojo ljubljeno domovino Slovenijo končno vodil mentalno sposoben, neodvisen, vsestransko pošten ter resnični etiki, resnični morali zavezan Homo politicus.

In sebi?

Da bi bila tako kot do zdaj še naprej neskončno hvaležna Stvarniku za vse, kar mi je bilo v družinskem okolju in v okolju poštenih in odgovornih ljudi dano in mi bo še dano.

Dr. Marija Makarovič je osnovno šolo in klasično gimnazijo obiskovala v Ljubljani. Leta 1949 se je vpisala na gozdarstvo, a se je takoj prepisala na filozofsko fakulteto na oddelek za etnologijo. Po diplomi leta 1953, v kateri je obravnavala ljudsko pesništvo, pripovedništvo in medicino v Podjuni, se je zaposlila v Slovenskem etnografskem muzeju. Leta 1964 je kot prva slovenska etnologinja doktorirala iz etnologije z disertacijo Slovenska kmečka noša od srede 19. stoletja do danes. V letih od 1953 do 1989 je bila zaposlena v Slovenskem etnografskem muzeju kot kustosinja za noše in vezenine. Leta 1976 je pridobila naziv muzejska svetovalka, leta 1979 pa višja znanstvena sodelavka. Od leta 1993 do leta 1997 je vodila Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu. Je tudi soustanoviteljica Centra za biografske raziskave v Ljubljani. Njen opus obsega več kot 50 monografij, več kot 400 znanstvenih in strokovnih člankov, uredila je 29 zbirk in monografij, pripravila več kot 10 samostojnih razstav. Prejela je veliko nagrad, od Levstikove, Tischlerjeve, zlate plakete Javnega sklada za kulturne dejavnosti RS do Murkovega priznanja in občinskih priznanj, kot je Deklica s piščalko, ki ji jo je podelila občina Kočevje za strokovno odličnost na področju umetnosti, humanističnih znanosti in kulture.

Neva Brun


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media