Duhovne zmožnosti v starosti

dec. '16

STARANJE V SLOVENIJI

Staranje in duhovnost sta čedalje pogostejši temi v znanstveni razpravi o staranju. Tudi v reprezentativni raziskavi nad 50 let starih prebivalcev Slovenije je bilo nekaj vprašanj o tej temi. Duhovnost je precej nejasna in večpomenska vsebina, obenem pa obetavna rezerva za razvoj v starosti. Praznični december je primeren, da pogledamo odgovore na ta vprašanja in nanizamo nekaj spoznanj o duhovnih potrebah in zmožnostih.

Raziskovalno vprašanje se je glasilo: Danes se veliko sliši, da ima človek tudi duhovne potrebe in duhovne zmožnosti. Kakšno je vaše mnenje glede tega? Da ima človek tudi duhovne potrebe in zmožnosti, jih meni dobrih 54 odstotkov. Če to preračunamo na 750.000 prebivalcev Slovenije v tej starosti, je to nad 400.000 ljudi. Za odgovor, da človek nima nikakršnih duhovnih potreb in zmožnosti, se jih je odločilo le nekaj več kot 2 odstotka, slaba tretjina pa se ne ukvarja s tem vprašanjem.

S starostjo narašča število tistih, ki menijo, da ima človek tudi duhovne potrebe in zmožnosti. To so pogosteje višje izobraženi. Posebej izstopa povezava s srečnostjo: doživljanje sreče narašča vzporedno z doživljanjem duhovnih potreb in zmožnosti. In obratno: med tistimi, ki jih vprašanje duhovnih potreb in zmožnosti ne zanima, je največji delež nesrečnih. Ti podatki slovenske raziskave skupaj s sodobno gerontološko literaturo opozarjajo, da je vredno pogledati duhovne potrebe in zmožnosti ter njihov pomen za kakovostno staranje.

Človeški vidik duše

Najbolj znan psiholog človekovih duhovnih potreb in zmožnosti je Viktor Frankl (1905–1997). Preživel je nacistično uničevalno taborišče in o tem napisal knjigo Kljub vsemu rečem življenju DA, ki je ena od desetih največkrat natisnjenih knjig. On razlikuje med duševnimi in duhovnimi potrebami in zmožnostmi.

Duševno ali psihično je človeku skupno z živalmi: zaznavanje, spomin, mišljenje, čustva, informiranost in navade. Ta neposredni odraz biološkega delovanja možganov je pri ljudeh in živalih tem bolj podoben, čim bolj ima neka živalska vrsta razvite možgane.

Duhovno (noogeno ali eksistencialno) je dodana vrednost zavesti, ki jo ima v naravi samo človek. Seveda pa je tesno vezana na duševne zmožnosti – čim bolj zdravo jih nekdo razvija, tem večje možnosti ima za duhovni razvoj. Duhovne potrebe in zmožnosti so: notranja svoboda za smiselno odločanje, prevzemanje odgovornosti za svoje odločitve, razvijanje zrele vesti, doživljanje smisla dobrega in hudega – v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, duševni mir in radostno doživljanje vsega lepega in dobrega, zaupanje v ljudi, naravo in celotno stvarnost, življenjska usmerjenost v osebni in skupnostni razvoj v skladu s stvarnimi možnostmi ter pogum za razvoj, hvaležnost za življenje in vse, kar je človek naredil, doživel in preživel, upanje v smiselno dovršitev življenja in dela.

Vse te potrebe in zmožnosti nekateri imenujejo duševne. Tudi v klasični aristotelski in srednjeveški filozofiji so uporabljali eno samo besedo za vse človekovo doživljanje, pri tem pa razlikovali rastlinski (vegetativni), živalski (animalni) in človeški vidik duše. Pri skrbi za zdravje je pomembno, da upoštevamo celotno doživljanje, pa naj rečemo vsemu skupaj duševno zdravje ali razlikujemo njegove različne vidike z več pojmi.

Če kdaj, je pri staranju koristno razlikovati med duševnim in duhovnim. Duševne zmožnosti namreč s staranjem pešajo podobno kakor telesne, medtem ko se duhovne lahko razvijajo; seveda pa ne nujno ali same od sebe, kakor se tudi nobena druga ne. Razvite duhovne zmožnosti se v starosti kažejo kot modrost, mir, enostavno, sproščeno in vedro življenje vse do konca, kljub pešanju in težavam.

Kulturno izročilo človeštva

Opisano antropološko pojmovanje je današnji strokovni poskus pri opredeljevanju izkušenj z duhovnimi potrebami in zmožnostmi. Te izkušnje so zelo žive skozi zgodovino človeških kultur. Njihova osnova je predvsem izkušnja o človekovih mejah; duhovnost je spoštovanje človekovih meja.

Človek marsikaj zmore, pa tega ne sme storiti, ker bi povzročil škodo sebi, drugim in naravi. To so etične meje. Ob nepravičnosti v družbi ugotavljamo, da množenje predpisov ne poveča poštenosti in reda. Korak od tu je antropološko spoznanje, da je duhovnost edini trden temelj etičnosti. Duhovnost od znotraj motivira spoznavanje in spoštovanje smiselnih meja ter iskanje in uresničevanje smiselnih možnosti.

Človek in skupnost zmoreta veliko, vsega pa ne. Čim bolj se širi krog znanja, večji je obod, ki nas loči od neznanega. Predvsem pa ostaja skrivnost celotna danost – dejstvo, da sem, da je svet, kultura, da je vesolje. Zaupanje v smisel vsega tega, veselje nad danostjo in hvaležnost, da mi je danost dana, so se vso zgodovino zlivali v verovanje, da stvarnost temelji na nekom, ki je večji od našega dojemanja, da nas nagovarja in daje bivanju varnost. To je verska duhovnost, ki je bistveni del vsakega verovanja.

Dr. Jože Ramovš,


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media