S popravki pri varstvenem dodatku nad bedo
»Če bi vedeli, da bodo starejši raje živeli v revščini, kot pa da bi dovolili vpis zaznambe na svoje stanovanje ali hišo, se takratna vlada leta 2011 ne bi odločila za take spremembe,« pravi dr. Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dokaz obžalovanja pretrdega odnosa do prejemnikov varstvenih dodatkov je po njenem tudi to, da ureditev – že drugič – popravljajo. Vlada zdaj predlaga, da prihodnje leto ukinejo zaznambo in s tem tudi vračilo varstvenega dodatka za vse, ki imajo v lasti do 120.000 evrov vredno stanovanje ali hišo, v kateri živijo. Seveda pa moramo misliti tudi na tiste, ki nimajo prav ničesar, s stisnjenim glasom doda ministrica.
Spremembe celotne socialne zakonodaje v času vlade Boruta Pahorja so (tudi) pri varstvenem dodatku prinesle več novosti. Ključna je bila, da se je poleg dohodka začelo upoštevati premično in nepremično premoženje prejemnikov in njihovih družin, tudi prihranki. Do leta 2012 je bil varstveni dodatek, ki so ga vse do takrat izplačevali iz pokojninske blagajne, skoraj avtomatična kompenzacija v primeru nizke pokojnine.
Le dodatek za socialno ogrožene
Z novo ureditvijo pa je ta dodatek postal trajni socialni transfer, ki ga plačuje državni proračun. Namenjen je vzdrževanju stanovanja in nadomeščanju trajnih potrošnih dobrin, npr. gospodinjskih strojev. Zanj se od leta 2012 lahko potegujejo tisti, ki so trajno nezaposljivi ali nezmožni za delo, ali ženske, starejše od 63 let, in moški, starejši od 65 let, pa tudi ljudje, ki prejemajo denarno socialno pomoč ali pa bi tako pomoč lahko prejemali. Dobijo ga lahko, če njihov dohodek oziroma lastni dohodek družine presega cenzus za pridobitev denarne socialne pomoči (zdaj 292,56 evra), ne presega pa cenzusa za varstveni dodatek (zdaj 470,76 evra). Prihranki samih oseb ali družine ne smejo biti večji od vnaprej določenega zneska (zdaj 2.500 oziroma 3.500 evrov). Skratka dodatek je po novem namenjen socialno najbolj ogroženim, ki trajno potrebujejo tovrstno pomoč.
Najbolj štrleča novost je bila določba, po kateri so morali vsi, ki so varstveni dodatek prejemali več kot 12 mesecev, privoliti, da na njihovo stanovanje ali hišo, ki presega kvadraturo primernega stanovanja, vpišejo zaznambo o prepovedi razpolaganja in obremenitve z nepremičnino. Za eno osebo je to 60 kvadratnih metrov, za dve 90 ... Njihovi dediči so tako s stanovanjem ali hišo svojih pokojnih staršev lahko razpolagali šele, ko so iz lastnega žepa ali iz same zapuščine državi povrnili varstveni dodatek, ki so ga zaradi finančne stiske dobivali njihovi starši. Tako zaznambo poznajo v Avstriji.
Nova ureditev je povzročila dramatičen pretres. Že v prvem letu, torej 2012, se je število prejemnikov varstvenega dodatka zmanjšalo s 46.752 na 10.217 (za 78 odstotkov).
Tako drastično zmanjšanje je presenetilo tudi oblast. Ureditev je po dveh letih omilila (vrniti je bilo treba le dve tretjini prejetega), vendar skoraj brez učinka. Junija letos je varstveni dodatek v celotni državi prejemalo vsega 10.616 ljudi, ki povečini živijo sami. V občini Logatec ga na primer namesto prejšnjih 220 dobiva le še 40.
Razlogi za izgubo varstvenega dodatka so bili različni. Nekateri so ga izgubili zato, ker niso izpolnjevali splošnih pogojev ali pa so presegli zahtevane cenzuse (dohodka, prihrankov, premoženja). Precej, po oceni ministrstva okoli 13.000 posameznikov, pa se mu jih je odpovedalo iz strahu, da bodo njihovi potomci dobili manj dediščine. Nekateri tudi zaradi slabe obveščenosti, nasedanja dezinformacijam. Od tistih, ki so imeli v lasti stanovanje ali hišo, se jih je za dodatek odločilo okoli 2.500. Ti so torej privolili, da ga iz dediščine povrnejo njihovi potomci.
Za marsikoga je bila ukinitev dodatka katastrofa. Tudi za Ano C. iz Logatca, ki nima nobene lastne nepremičnine. Okoli sto evrov varstvenega dodatka je izgubila čez noč, ker je bila mlajša od 63 let. Do letos, ko je ta pogoj končno dosegla, se je prebijala s 300 evri vdovske pokojnine, Karitasovo pomočjo in vsakršnim delom, tudi za dva evra na uro. Samo za najemnino potrebuje 300 evrov. »Včasih me je bilo sram živeti,« pravi.
Težavno tehtanje učinkov
Ali je bila zaostritev odnosa do varstvenega dodatka ustrezna, morda celo neizogibna? Je bila zadosti občutljiva? Je bil čas primeren?
Pahorjeva vlada je bila v času zmanjševanja socialnih pravic brez dvoma v nezavidljivem položaju. Takoj po prevzemu oblasti 2009 se je spoprijela z najhujšo gospodarsko krizo Zahoda po drugi svetovni vojni, ki je močno prizadela tudi našo državo. Ob eksploziji brezposelnosti in državnega dolga zaradi prezadolženosti podjetij in majajočih se bank je krčevito iskala možne rešitve.
Med drugim se je odločila »narediti red« pri socialnih transferjih. Takratni minister za delo in socialne zadeve dr. Ivan Svetlik je zagovarjal stališče, naj jih dobivajo samo tisti, ki so do njih zares upravičeni.
Poznavalci s področja sociale so bili nad načrtovanimi spremembami socialnih pravic zgroženi. »Pošiljali smo analize pristojnemu ministrstvu in parlamentarnemu odboru, prirejali okrogle mize, pisali prispevke v časopise. Napovedali smo na primer, kaj se bo zgodilo zaradi pogojevanja z vračilom prejetega varstvenega dodatka – da bodo starejši ljudje raje živeli v pomanjkanju, kot da bi obremenili potomce,« pravi Vesna Leskošek, profesorica na fakulteti za socialno delo. »Vendar je bil zid okoli vlade neprebojen.«
Spremembam je nasprotovala tudi Socialna zbornica Slovenije. Po njihovem je bila zasnova zgrešena in socialno neobčutljiva, saj naj bi v času krize močno prizadela prav socialno najšibkejše. Vladi so predlagali, naj umakne vse določbe, ki so pri dodeljevanju socialnih prejemkov zahtevale upoštevanje dohodkov in premoženja.
»Posledica je bilo veliko povečanje revščine predvsem starejših, ki so se raje odpovedali varstvenemu dodatku, kot pa da bi otrokom zapustili zapuščino, obremenjeno z vračilom prejetega varstvenega dodatka,« pravi Vilko Kolbl, generalni sekretar Socialne zbornice Slovenije. »Marsikdo, ki se je vendar odločil za varstveni dodatek, pa je imel do svojih otrok občutek krivde.«
Življenje v veliki revščini je imelo negativne posledice, pravi Kolbl. »Slaba in pomanjkljiva prehrana, zime brez kurjave v mrzlih stanovanjih so negativno vplivali na telesno pa tudi duševno zdravje starejših. Trpeli so tudi odnosi z otroki. Družba kot celota, razen prihranka v denarju, ni imela od take ureditve nobene koristi.«
Navezanost na nepremičnine
Na ministrstvu za delo priznavajo, da takega osipa prejemnikov varstvenega dodatka nikakor niso pričakovali. »Ob pripravi sprememb se je predvidevalo, da bo za eno tretjino prejemnikov varstvenega dodatka, torej okoli 15.000 ljudi, stanje ostalo enako kot prej, še približno toliko naj bi ga izgubilo, tretjina pa naj bi bila na boljšem, saj se je znesek tega dodatka s prenosom v socialni sistem države povišal za okoli sto evrov,« pravi sedanja ministrica Anja Kopač Mrak. »Predpostavka je bila, da bodo imeli ljudje brez dohodkov več in bodo lažje živeli.« Niso pa pričakovali, dodaja, da je navezanost na nepremičnine pri starejših tako velika.
Kakor koli, vračanje prejete socialne pomoči iz premoženja po mnenju ministrice tudi pri nas ne bi smelo biti tabu. V nekaterih evropskih državah ljudje s premoženjem sploh nimajo pravice do socialnih prejemkov, kakršen je varstveni dodatek, opozarja ministrica. »Taki prejemki pridejo na vrsto šele v primeru, če posameznik nima niti premoženja niti družine, ki bi mu lahko pomagala.« Med take države spadata na primer Danska in Nizozemska. V drugih državah, tudi v Avstriji in Nemčiji, je socialna pomoč kljub premoženju načeloma mogoča, vendar jo morajo dediči vrniti, razen če so pomoči potrebni tudi sami.
Še več, tudi slovenski zakon o dedovanju, sprejet že davnega leta 1976, torej še v socializmu, določa, da so potomci zavezani k vračilu socialnih pomoči, ki so jih prejemali njihovi pokojni starši.
»Pri nas dolgo ni bilo informacijske podlage, da bi to zakonsko določilo lahko izvajali. To je bil tudi razlog, da se pri dodeljevanju varstvenega dodatka pa tudi denarne socialne pomoči vse do nedavnega ni gledalo in preverjalo finančnega stanja celotne družine, ampak samo posameznika. Do leta 2011 smo tako informacijsko podlago pridobili in jo lahko začeli tudi uporabljati,« pravi Anja Kopač Mrak. Drugače povedano: država je povezala različne baze podatkov in tako dobila vpogled v socialno sliko svojih državljanov.
Pri starejših je revščina večja
Zanimivo je, da je vlado pri spremembah socialne zakonodaje podprlo tudi ustavno sodišče, ki je proučilo, ali je določilo zakona o dedovanju iz leta 1976 skladno s sedanjo ustavo. Mnenja je bilo, da se z varstvenim dodatkom ali denarno socialno pomočjo za časa zapustnikovega življenja ohranja vrednost premoženja, ki je po njegovi smrti predmet dedovanja. Če je namreč oseba, ki je prejemala pomoč, zapustila premoženje, iz katerega bi lahko krila svoje eksistenčne potrebe, je po mnenju ustavnega sodišča mogoče utemeljeno sklepati, da ni bila v socialni stiski. Bistveno je, da dediči lahko sami izberejo, ali bodo vrnili pomoč sami ali pa bo država ali občina dano pomoč izterjala iz zapuščine. Zahteva po vračilu socialnih pomoči državi je zato upravičena, saj bi v nasprotnem primeru prihajalo do siromašenja socialnih skladov. Tako bi bili prizadeti tisti, ki najbolj potrebujejo pomoč.
Vesna Leskošek se s stališčem ustavnega sodišča ne strinja. Po njenem so argumenti napačni, ker so socialne pravice in dajatve financirane iz davkov in prispevkov po solidarnostnem principu. »Koristijo jih tisti, ki se znajdejo v socialni stiski. Ljudje so za te socialne dajatve, ki jih prejemajo zdaj, že plačevali, ko so bili zaposleni. Tak sistem je treba obdržati tudi zaradi socialne pravičnosti,« pravi.
Po njenem je uspeh ljudi v življenju mogoč predvsem zato, ker so vse življenje uživali vrsto ugodnosti, ki jih ponuja socialna država. »Vsi imamo pravico do brezplačnega šolstva, javnega zdravstva in socialnega varstva, skratka do cele vrste storitev. Če bi držal argument ustavnega sodišča, potem bi morala država vpisati plombo na premoženje vedno, ko gre kdo večkrat k zdravniku, kot je znašalo njegovo plačilo prispevkov za zdravstvo,« pravi. »Socialne sklade bistveno krnijo lastniki podjetij, ki ne plačujejo prispevkov. Krni jih tudi država, ki prispevkov ni sposobna pobrati. Ne pa tistih nekaj ljudi, ki prejema drobiž, da lahko preživi.«
Mnenja o tem, ali je oblast ravnala prav ali narobe, so bila in ostajajo, kot vidimo, zelo različna. Najsi bodo pogledi na vlogo socialne države taki ali drugačni – z zaostritvijo pravice do varstvenega dodatka je država po podatkih ministrstva na leto prihranila 38 milijonov evrov.
O tem, kako pametno jih je porabila, je težko presojati. Na ministrstvu pravijo, da se revščina – prvič po dveh letih – v splošnem zmanjšuje. To je zagotovo velika stvar, zadovoljstva vreden dosežek.
Toda starejši so pri tem izjema. Revščina je pri njih, zlasti pri samskih, še vedno dvakrat višja kot pri splošni populaciji. Tega argumenta si tudi sedanja vlada ni drznila ignorirati – to kaže njen predlog, da bo ureditev o obveznosti vračila varstvenega dodatka še dodatno omilila.
OKVIR
Finančni učinki
Zneski varstvenega dodatka, ki so jih od leta 2012 vrnili dediči posameznih prejemnikov varstvenega dodatka, so se v letih 2012 do 2015 gibali od 60 do 3.000 evrov.
Pravzaprav malo. Upoštevati pa je treba, da so ljudje varstveni dodatek dobivali relativno kratek čas.
OKVIR
Prvi preblagi popravek
Vlada je predpis glede vračanja varstvenega dodatka pa tudi denarne socialne pomoči v primeru obstoja nepremičnine prvič spremenila leta 2014. Prejemniki varstvenega dodatka oziroma njihovi dediči so bili po omilitvi dolžni vrniti le še dve tretjini prejetega dodatka, zrahljali pa so se tudi nekateri pogoji oz. cenzusi.
Omejenost odpustkov
Z novim zakonom, ki naj bi, če ga bo državni zbor sprejel, začel veljati leta 2017, bodo ukinjene vse zaznambe na nepremičninah, narejene do zdaj, dolgovi pa bodo ostali. Drugačno ravnanje, pravi pristojno ministrstvo, bi bilo krivično do tistih, ki jim je država ali občina iz zapuščine že pobrala varstveni dodatek.
Za socialne transferje so bili varčevalni ukrepi delno odpravljeni novembra 2015, v celoti pa na začetku leta 2016. Od takrat je cenzus za varstveni dodatek 470,76 evra.
