Začela sva, pa je kar šlo …
Rezbarsko delavnico imata Olga in Lojze Šmid kar v Kuhinji
Že ob vstopu v stanovanje za Bežigradom v Ljubljani obiskovalec zasluti, s čim se ukvarjata zakonca Šmid. Povsod so lesene rezbarije, visijo na stenah, položene so na kavč in prislonjene obenj ter ob stene, nekatere se, potem ko jih premažeta, sušijo v sobi, druge čakajo v kuhinji na zaključne poteze.
Olga in Alojz Šmid imata nekaj skupnih konjičkov, a največ časa jima zagotovo vzame rezbarstvo. »Začela je žena,« pravi Lojze, kot ga kličejo domači in znanci. Olga je zanimanje, veselje in del znanja podedovala po očetu, ki je iz lesa delal vse mogoče: pohištvo, sode, lesene vozove in kolesa zanje, vlečne sani … Izhaja iz Črneče vasi nad Kostanjevico na Krki, kjer je od nekdaj občudovala skulpture na Formi vivi. A sama je začela rezbariti šele, ko jo je po rezbarski razstavi v Trzinu k temu spodbudil kolega. Mož jo je nekaj časa opazoval, potem je prijel za dleto tudi sam. Že v otroških letih se je ukvarjal z lesom in si je doma v Železnikih, ko je bil star 10 let, naredil šahovske figure, celo lesene drsalke pa smuči. Bil je tudi zavzet modelar.
Nista se udeležila nobenega rokodelskega tečaja. »Začela sva, pa je šlo,« pravi Olga. Redno pa obiskujeta srečanja rezbarjev v Trzinu. Vsak teden se zberejo pod vodstvom mentorja Marjana Vodnika. »Pogledamo, kaj je kdo naredil, pokritiziramo, svetujemo si. V glavnem se imamo prav fino.«
Koliko lesenih slik in drugih rezbarij sta naredila, ne štejeta. Lotevata se najrazličnejših motivov, od starih, tradicionalnih, ki jih povzameta po starih slikah, do sodobnejših. Lojze je naredil celo dude, in to repliko tistih, ki jih hranijo v metliškem muzeju. Lani sta Lojzetovi mami za devetdesetletnico izdelala veliko, zares lepo skrinjo in jo z darilom zelo presenetila. Delata pa tudi po želji, ko si kdo zaželi leseno uro ali rezbarijo. Tudi družini obeh sinov in štirje vnuki so deležni lesenih daril. Med drugim je za vnukinjo nastala Smrketa, za vnuka pa Brezzobi, priljubljena lika iz otroških risank.
Med rezbarijami je kar nekaj reliefov jaslic. Eden bo na tradicionalni razstavi jaslic v Veržeju. V Grobljah pa bosta razstavila velike jaslice, v katerih je 15 ovčk pa krava, konjiček, osliček in druge figure. Hlevček je zares nekaj posebnega, saj ga je Olga oblikovala iz panja, ki sta ga naključno našla na sprehodu. Povsod sta namreč na preži za primernim kosom lesa, ki ga bosta lahko obdelala.
Od dleta do skalpela
Jaslice v lesu
Rezbariti je mogoče z vsemi vrstami lesa, pravita zakonca Šmid. Res pa je, da mora biti posekan ob pravem času in dobro posušen. Iglavci niso najprimernejši, ker je les zelo smolnat. »Iz jelševega lesa tudi ne delava, ker običajno raste ob vodi in se v les zaleze mivka, ki uničuje dleta.« Orodje je pri rezbarjenju zelo pomembno, zato imata vsak svoj kovček s številnimi kosi, med katerimi so dleta najrazličnejših velikosti in oblik pa noži in nožički in celo kirurški skalpel za fine detajle. Najpogostejši tehniki sta plitvi rez, ko izrežeta le obliko motiva, in pa globoki rez, s katerim nastane dvo- ali tridimenzionalna podoba. Dokončane slike premažeta z lakom na vodni osnovi. Le tiste rezbarije, ki so na prostem, premažeta z mešanico terpentina, lanenega olja in čebeljega voska, nato pa še z lakom za čolne, da laže kljubujejo vremenskim vplivom. In še njun nasvet: »Lesena slika se ohrani precej časa, dobro pa jo je vsakih 10 do 12 let očistiti in na novo premazati.« Čeprav rezbarita za dušo, sta svojo spretnost oba potrdila z nacionalno poklicno kvalifikacijo. Olga je celo šele druga ženska v Sloveniji, ki je lani dobila ta certifikat.
Olgo in Alojza poleg lesa zanimajo tudi druge stvari. Nekaj let sta se udeleževala tekmovanj v pripravi ribjih jedi. Marsikje sta tudi zmagala, o čemer pričajo pokali, priznanja in velikanska kuhalnica. Lojze je sodeloval tudi pri knjigi Dimljenje rib. »Sva pa nehala hoditi na tekmovanja, ker nisva dovolila, da bi tisto, kar sva skuhala, potem prodajali, pač pa sva jedi razdelila med obiskovalce.« Ostajata pa zvesta folklori. Osem let sta plesala pri folklorni skupini Tine Rožanc, zdaj sta že nekaj časa člana FS Trzinka v Trzinu. Imata celo sedem kompletov noš različnih slovenskih pokrajin. Večinoma sta jih naredila sama, Olga je izvezla vse bluze in srajce, zašila rute in spodnja krila, le pri zahtevnejših kosih ji je pomagala šivilja.
Najraje pa sta v njuni rezbarski delavnici, ki sta jo uredila kar v domači kuhinji. Sedeta vsak na eno stran mize in delata tudi po nekaj ur skupaj, kadar ju »zanese«. Dobro se razumeta, »kako se ne bi, saj sva že petinštirideset let skupaj. Saj se tudi spreva in sedeva vsak za svoj 'ploh', čez kako uro sva pa spet v redu,« se ob muzanju moža nasmeje Olga.
Jaslice po Sloveniji
K praznovanju božiča nedvomno spadajo tudi jaslice. Na Slovenskem naj bi prve jaslice postavili jezuiti leta 1644 v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, šele v 19. stoletju se začnejo pojavljati po hišah. Kako se je razvijala ljudska ustvarjalnost pri upodabljanju Jezusovega rojstva, si lahko ogledate v prenovljenem muzeju jaslic na Brezjah in na številnih razstavah.
V Veržeju bo 9. razstava slovenskih jaslic na ogled v Puščenjakovi dvorani Rokodelskega centra DUO Veržej (Center domače in umetnostne obrti, Zavod Marianum) med 2. decembrom 2016 in 2. februarjem 2017.
V Kulturnem domu Groblje pri Domžalah bodo razstavo jaslic odprli 26. decembra ob 15. uri.
