Čolnišče – čolnov pa nikjer
Kraj z imenom Čolnišče sem najprej povezoval s čolni, a že pogled na zemljevid mi je povedal, da v bližini vasi nad Zagorjem ob Savi ni nobenega jezera. »Morda je kdaj bilo,« pravi v vasi rojeni Ivan Janez Pavšek, predsednik sveta Krajevne skupnosti Kisovec-Loke. »Arheologi so iskali dokaze v okolici cerkve, kjer naj bi bili na obzidju privezi, a za zdaj še ničesar niso našli. Morda je verjetnejša razlaga, da se vas imenuje tako po dolini, ki ima obliko čolna.«
In res, spodnji in redkeje naseljeni del vasi leži v podolgovati ozki dolini, medtem ko se zgornji del okoli cerkve in gasilskega doma stiska na strmih bregovih. Zadnji niso najbolj prijazni za kmetovanje, ko se ozrem po travnatem bregu pred Ivanovo hišo na robu vasi, hudomušno pripomni: »Pri nas morajo imeti kokoši na riti "škrnicelj", da se jajca ne odvalijo v dolino ...« Ovce, ki se pasejo na ograjenem travniku nad hišo, očitno nimajo težav s strmim bregom. Kakšnih trideset jih je in skrbijo, da se travnik ne zarašča. Kakšna tudi popestri domači jedilnik, z volno pa si ne morejo pomagati kaj dosti. Kot pravi Ivan, je z njo preveč dela, tako da jo običajno kar zakopljejo v zemljo, kjer se dobro obnese kot gnojilo, bogato z dušikom. Pozornost vzbuja gospodarsko poslopje, ki je domnevno staro okoli 300 let. Drugače pa je večina starih hiš v Spodnjem Čolnišču. Zgornje Čolnišče je namreč začelo nastajati z razvojem premogovništva, saj so si tu hiše postavljali rudarji, ki so našli službo v rudniku v Zagorju ali bližnjem Kisovcu, in bajtarji, ki so delali na večjih kmetijah.
Ivan Pavšek se je rodil v vasi.
»Če kdo ime vasi izgovori Čolnišče, takoj vemo, da ni iz teh krajev. Pri nas namreč pravimo Čuvniše,« me pouči Ivan. Rad se spominja otroštva, čeprav je bilo življenje težje in manj udobno. Otroci so hodili v osnovno šolo v dobre tri kilometre oddaljeno Zagorje. Pozimi celo s sankami. Cesto so plužili s pomočjo konjev in je bilo na njej pogosto dovolj snega. Za spuščanje so uporabljali tudi nekakšne domače drsalke, »šničuhe«. Naredili so jih kar iz polen in jih pritrdili na čevlje. Kasneje so jih spodaj ojačali s pločevino ali železom in tako so zdržale dalj časa. Odlično so se obnesle na zasneženih poteh. Tudi za pot v breg, saj je bilo z njimi mogoče drsati podobno, kot to počnejo smučarji tekači. Ivan je s »šničuhi« na nogah nosil malico bratu, ki je delal v rudniku. Nekoč ga je med spustom po cesti presenetil avtobus in se je komaj ustavil pred njim. Seveda je pristal na riti, a posodi z malico in čajem je varno obdržal v rokah. Strma in zasnežena cesta je bila izziv tudi za sankače. Ne samo za otroke, temveč tudi odrasle, ki so tu večkrat priredili tekmovanje.
Znajo poskrbeti zase
Cerkev sv. Miklavža
Čolnišče je ugnezdeno na gričih med dolinama Save in Medije. Vas je z glavne ceste komaj opazna. Začne se ob večjem ovinku, kjer stoji nekoč kar znana gostilna Vrtačnik, ki pa je trenutno zaprta. Vanjo je med drugimi rad zahajal tudi nekdanji predsednik Slovenije Janez Drnovšek. Ob njej je edino večje parkirišče v vasi in tu obiskovalci najlažje pustijo jeklene konjičke. Med njimi so pogosto plezalci, saj je v bližini urejeno priljubljeno plezališče. Do njega se pride mimo gasilskega doma. Ta je nekakšno družabno središče vaščanov, saj so v njem urejeni prostori za sestanke, različne prireditve in športno udejstvovanje. V vasi deluje športno društvo, imajo pa tudi kulturno društvo Krt. Mimo gasilskega doma pridete do cerkvice sv. Miklavža. V pisnih virih je prvič omenjena leta 1581. Posvečena je sv. Nikolaju – Miklavžu, zaščitniku nekdanjih čolnarjev in splavarjev.
Nekoč so vaščani kar peš hodili v dolino. Zanimiva je bila pot, ki je vodila do najbližje železniške postaje ob Savi in je tako predstavljala najhitrejšo povezavo z Ljubljano. Postajo Renke so uredili predvsem zaradi zaselka na drugem bregu Save. Do njega je bilo mogoče najhitreje priti s posebno žičnico, imenovano »cicka«. To je nekakšna kabina za dve osebi, ki se spusti po jeklenici, na koncu pa si je treba pomagati še z vitlom. Žičnice danes ni več, a pri Zidanem Mostu podobna še vedno deluje. V Renkah jo je nadomestila brv, leta 1990 pa jo je odnesla narasla Sava in takrat so ukinili tudi železniško postajo. Brv so kasneje ponovno postavili, toda zaradi slabega vzdrževanja je danes zaprta. Do devetdesetih let preteklega stoletja so v takrat še delujoče rudnike vozili delavski avtobusi. Samo iz Čolnišča je bilo skoraj za cel avtobus rudarjev! Veliko pa jih je prihajalo še iz naslednje večje vasi Šentlampert. Danes v Zagorje vozi le še šolski avtobus.
Domačini si od nekdaj pomagajo med seboj in stopijo skupaj, če je treba kaj storiti za skupno dobro. Med drugim so bili med prvimi v Sloveniji, ki so imeli kabelsko televizijo. Zaradi neugodne lege so imeli zelo slab televizijski signal. Zato so postavili sprejemno anteno na bližnji vzpetini Vrh. Za povezavo do hiš pa so kable kar pretihotapili iz Italije.
Z naraščanjem števila prebivalcev, danes jih v vasi živi okoli 270, so se povečevale težave s pitno vodo. Zato so s pomočjo občine nad vasjo začeli delati vrtino in uspelo jim je najti vodo na globini okoli 180 metrov. Vaščani znajo poskrbeti tudi za nemoteno dobavo elektrike. Tudi v času najhujšega žleda so bili le redko brez nje. Žice električne napeljave so pred težkim snegom in ledom reševali kar sami. Z dolgimi palicami so jih očistili tudi v večkilometrski razdalji in tako preprečili njihovo trganje.
Ja, marsikaj so že postorili s skupnimi močmi, a dela nikoli ne zmanjka. Med drugim bi radi razširili cesto v Spodnje Čolnišče. Ta je res ozka in ne omogoča srečevanja dveh vozil – razen tam, kjer so naredili izogibališča.
