Od Havane do Santiaga

Prosti čas | jan. '17

Poleti sva bili s prijateljico na Kubi. V enem mesecu sva si ogledali to zanimivo deželo od zahoda do vzhoda, od Havane in zahodnega Vinalesa pa proti jugu v Prašičji zaliv, nato v Cienfuegos, Trinidad, Camaguey in končno Santiago de Cuba.

Spali sva pri domačinih v zasebnih hišah (casas particulares). To je ceneje kot v hotelu in ponuja več možnosti za stike z domačini, kar mi na potovanju največ pomeni. Lastniki dobro poznajo okoliške zanimivosti in odlično poskrbijo za rezervacije nadaljnjih prenočišč.

Havana je mesto kontrastov: nekateri deli so v razsulu, kot bi se ravno končala vojna, drugi pa so že lepo obnovljeni in kažejo nekdanji blišč iz časov pred revolucijo. Zadnja leta se kljub splošni revščini veliko denarja iz turizma preliva v obnavljanje nekoč prekrasnih zgradb. Ali ste vedeli, da je imela Kuba leta 1958 večji dohodek na prebivalca kot Avstrija ali Japonska in več televizorjev na prebivalca kot Evropa? Jaz nisem.

V Havani sem še posebej uživala na sprehodu po starem delu mimo grajske trdnjave do glavnega trga, kjer so restavracije in stojnice s spominki in rabljenimi knjigami, večina o življenju in delu njihovih voditeljev. Blizu katedrale sva si privoščili »stare cunje«, tipično jed iz govedine, ki jo kuhajo 10 ur in jo začinijo. Zraven pa kozarček mojita in glasba ...   

Po nasvetu znanke sem si ogledala Fusterlandijo. Kubanski umetnik Jose Fuster že 20 let nadaljuje Gaudijevo tradicijo v predelu Jaimanitas. Pisani mozaiki in keramični reliefi na njegovem posestvu kažejo, da domišljija nima meja. Tudi pročelja hiš in zidov v bližini so se nalezla barvitih ornamentov. Podobno pravljično je tudi v ulici Hamel, vendar bolj v duhu afro-kubanske umetnosti in verovanj. Proti večeru je tam še posebej živahno, saj nastopajo glasbene in plesne skupine.

Veliko sem pričakovala od galerij, a moram reči, da sem videla več del kubanskih slikarjev v Kolumbiji kot na Kubi. Kasneje sem izvedela na spletu, da je pred dvema letoma iz njihovih galerij izginilo veliko najboljših likovnih del. Sem pa likovno žejo pogasila kasneje v Camagueyu. Na trgu Carmen, obkroženem z ogromnimi glinenimi vrči »tinajones« in kipi ljudi pri vsakdanjih opravkih, je tudi vrsta zanimivih galerij z umetniškimi izdelki iz gline, lesa in usnja. Še posebej bogata je galerija znane kubanske umetnice Marte Jimenez Perez.

Stari del Havane lahko prehodiš, v bolj oddaljene dele pa je dobro iti s turističnim avtobusom. Recimo na znameniti Trg revolucije, kjer je včasih množica tudi po šest ur poslušala govore velikega voditelja Fidela Castra. Na vzpetini je kip narodnega junaka Joseja Martija, ki je med drugim tudi avtor besedila priljubljene pesmi Guantanemera, na pročeljih stavb pa še obrisi obraza Cheja in Cienfuegosa.

Junaki revolucije še živijo

Iz Havane sva se z avtom odpravili na zahod v Vinales, kjer sva se nadihali podeželskega zraka. En dan sva se pridružili skupini, ki je šla na pohod po tobačnih poljih. Drugič pa sva si na kolesih ogledali nekaj jamskega sveta. Čez nekaj dni sva nadaljevali pot v Prašičji zaliv, znan po neuspešnem poskusu ZDA, da bi obračunali s Castrom. Močvirni predel Zapata je pomemben naravni park z zelo raznolikim ekosistemom. Bivali sva na Veliki plaži, ki mi bo za vedno ostala v spominu zaradi rakovic. Ni mi bilo prijetno, ko sem videla, kako množično in vztrajno se živali bližajo naši terasi. Na srečo se je tok kmalu ustavil. Ponoči pa je v predsobi ropotalo, kot bi nekdo razbijal kozarce. Šele zjutraj smo ugotovili, da je nekaj rakovic zašlo v omaro in razbilo servis. Gospodinja je pojasnila, da se dvakrat letno rakovice selijo, enkrat proti morju, da odložijo jajčeca, potem pa mladi rakci nazaj iz morja kar čez vse ovire na poti.

Trinidad mi je bil všeč, saj je kot muzej na prostem: slikovite ulice v kolonialnem slogu, ob večerih polne turistov, iz restavracij doni glasba, v parkih in pred paladarji posedajo mladi in občudujejo večerne barve sonca. Dosti časa je bilo tudi za plažo in plavanje. S taksijem sva si ogledali nekoč pomembno področje sladkornega trsa. Obiskali sva turistično kmetijo. Ljudi je bilo veliko in domači so komaj zmogli postreči vse goste, ki jih je zabavala skupina domačih muzikantov.

V knjigarnah je sodobne literature malo, veliko pa je knjig o narodnih junakih, zlasti o Che Guevari: njegovi spomini, spomini njegove žene, bolivijski dnevnik, govori, pesmi … Skoraj vsi spominki, razen cigar in ruma, so vezani nanj. Dobro gredo v promet bankovci z njegovim podpisom, ko je bil še finančni minister, in kovanci za 3 pese z njegovim portretom.

Priljubljeni spominki so tudi stari avtomobili iz lesa ali recikliranih konzerv piva Bucanero. Ti šestdesetletni lepotci so še vedno najpogostejša vozila v mestih. Skrbno jih obnavljajo, originalne motorje so večinoma zamenjali z ruskimi. Res pa je, da jih v zadnjem času izpodrivajo kitajski malčki. Le redki Kubanci pa si lahko privoščijo svoj avto. Zato ni redek prizor na ulici, ko tovorijo veliko omaro na dveh biciklih, ki ju povežejo z deskami.

Dve plati Kube

Po eni strani bi lahko bila Kuba idealna dežela. Ima zelo veliko visoko izobraženih strokovnjakov, nepismenosti praktično ni. Šolanje in zdravstvo sta zastonj. Res pa morajo domači bolnikom prinesti lastno posteljnino, ker bolnice nimajo sredstev za najosnovnejše pripomočke. Prav tako že površen pogled v trgovine pokaže, da so police z najosnovnejšimi živili prazne. Tudi mila ni. Vrste pred pekarno, vrste pred banko … Ljudje pa potrpežljivi in samo vprašajo: »Kdo je zadnji?« Zakaj jih toliko čaka pred banko, če zaslužijo tako malo, me je zanimalo. Ker lahko dvigujejo le omejeno vsoto denarja.

Pa vendar gre nekaterim kar dobro. To so tisti, ki so v zadnjih nekaj letih smeli odpreti svoje podjetje ali oddajajo sobe tujcem. Pravijo jim »samozaposleni« (cuentapropistas). Imajo pa težave, kako dobiti potreben material za svoje delo (britvice, začimbe, orodje …). Večina se znajde tako, da jim ga v kovčkih prinesejo znanci ali sorodniki iz tujine.

V vseh hišah, kjer sva bivali, so imeli čisto in lepo opremljeno. V kopalnici topla voda, v sobi klimatska naprava, večinoma še iz časov, ko jim je Sovjetska zveza obilno pomagala z energijo in stroji v zameno za sladkor. Povsod je tudi hladilnik (vreden najmanj pet letnih plač). Hrana za goste odlična, a domačinom nedosegljiva. Pri čiščenju in strežbi jim pomagajo sorodnice, ki so večinoma diplomirane. Delajo za ostanke hrane, ki jih nesejo svojim družinam. Dosti bolje gre sobaricam v večjih hotelih, ki tedensko prinesejo domov napitnine v vrednosti celoletne plače. Pravijo pa, da je izbor hotelskega osebja podvržen strogim merilom po politični pripadnosti.

Večina težko živi ob povprečni mesečni plači 12 dolarjev, zdravnik na primer zasluži 29 dolarjev, zidar dobi 10. Pa vendar se večina ne pritožuje. Največ pa jih životari ob državni subvenciji. Hrana na kartice je res praktično zastonj, a je ni zadosti za ves mesec. Hudo gre upokojencem, saj je povprečna pokojnina le 8 dolarjev. Brez pomoči svojcev iz tujine ne bi preživeli. Veliko sem se pogovarjala z domačini, saj si za pogovor vedno vzamejo čas. Še najbolj zgovorni so bili mladi taksisti na kolesih. Eden je v polurni vožnji izlil iz sebe vso nabrano grenkobo. Je profesor matematike, a zasluži s kolesom dvakrat več kot v šoli. To pa je komaj dovolj za pokritje stroškov. Ima dva mala otroka; žena, tudi učiteljica, je na porodniškem dopustu. Dokler je zdrav in krepak, še gre, ne sme pa si predstavljati, kaj bi bilo, če bi zbolel.

Revni, a radoživi

Globoko me je pretresel tudi dogodek v Cienfuegosu. Kmalu po prihodu sva s prijateljico poiskali najbližjo restavracijo in v senci dreves naročili porcijo piščanca s prilogo. Porcija je bila velika in kar nekaj hrane je ostalo na krožnikih. Nenadoma se je od nekod prikazal starejši možak in si hitro zvrnil preostanek piščanca v plastično vrečko in pobegnil. Bili sva presenečeni in šele ob kričanju natakarja sva se zavedeli, kaj se je zgodilo. Očitno je reveža prignala lakota, da si je postregel z ostanki.

Potovanje sva zaključili v Santiagu de Cuba, najživahnejšem in tudi najbolj vročem mestu na Kubi. Tu konec julija vsako leto poteka največji karneval na Kubi. Ujeli sva še zadnji večer in razglasitev zmagovalcev. Ogledali sva si najstarejšo hišo iz leta 1522, v kateri je bival Diego Velazquez, prvi guverner otoka. Je lepo ohranjena in v andaluzijskem slogu. V pritličju je še vedno peč, kjer so topili zlato. Nasproti je mogočna katedrala, zgrajena na ostankih prve cerkve iz leta 1520. Ob parku Cespedes je tudi hotel Casa Granda, kjer si lahko na terasi v 5. nadstropju naročiš kosilo po zmerni ceni in uživaš v prekrasnem razgledu na mesto. Muzej Bacardi je vreden ogleda, saj ima bogato zbirko likovnih del. Muzej karnevala pa ni vreden vstopnice. Vedno je živahno v Casi de la Trova, kjer igrajo v živo noč in dan.

Malo stran iz mestnega središča je slavna vojašnica Moncada, kjer je Fidel Castro začel svojo revolucionarno pot 26. julija 1953, ko je skušal spodnesti generala Batisto. Čeprav je poskus spodletel, ta dan Kubanci proslavljajo kot dan narodne vstaje in hkrati Fidelov rojstni dan, čeprav se je dejansko rodil 13. julija. Ulice in izložbe so bile po vseh mestih okrašene že dosti prej. Tako je bilo tudi decembra, ko se je Fidel Castro za vedno poslovil. Njegova žara je potovala skoraj po isti poti, kot sva jo ubrali medve, od Havane do Santiaga de Cuba na pokopališče sv. Ifigenije.

Besedilo in fotografije: Nuša Javornik