Previdno z lepoticami

Prosti čas | jan. '17

 V rastlinskem svetu ne smemo biti preveč zaupljivi do tega, kar vidimo, in vedno je treba vklopiti možgane, čeprav velja načelo, da lepoto gledamo tudi s srcem, in praviloma ne s prsti. Posebno pazljivi moramo biti z nekaterimi lepoticami tako na vrtu kot v stanovanju. Vedno je dobro vedeti nekaj več o gojeni rožici, mogočih nevarnosti se moramo najprej zavedati sami, a tudi otroke je treba opozoriti, da preprečimo morebitne zdravstvene težave. Vsekakor je večina med njimi popolnoma nenevarna, le za solato in grizljanje niso primerne vse od kraja.

Kroton in aglaonema sta botanično dva sorodna rodova iz družine kačnikovk, in že to namiguje na strupenost. Vse vrste in sorte gojimo le zaradi listne lepote. Najprej poglejmo, kaj je s sobnico, ki jo vrtnarji še najbolje poznajo pod starim imenom kroton (Croton je zdaj neveljavno rodovno ime), uveljavlja pa se lepo slovensko ime čudežnica, ki se nanaša na neobičajno spremenljivost barve, oblike in vzorcev listja. Oblika listov je več ali manj ustaljena sortna lastnost odbranih klonov. Pri nekaterih sortah so listni robovi močno deljeni, pri drugih je celotna listna ploskev zožena v črtalasto obliko.

Barvna spremenljivost je v precejšnji meri odvisna od starosti listov. Navadno so mladi in ravnokar razprti listi nežnih barv, pozneje pa se barvni kontrasti izostrijo v močna nasprotja listnega zelenila z večinoma rumenimi, oranžnimi ali rdečimi odtenki. Gojitvene zahteve strnemo v spoznanje, da morajo imeti čudežnice (najpogosteje so to sorte, izvirajoče iz Codieum variegatum, kot je veljavno ime) svetlo rastišče v polsenci, okoli 20 stopinj, in vlažno ozračje. Pozimi je lahko le kakšne tri stopinje manj. Temperaturne spremembe in suh zrak lahko povzročijo odpadanje listov, prepih je tudi škodljiv. Domače razmnoževanje s potaknjenci je oteženo, saj vršički potrebujejo za okoreninjenje kar 30 stopinj Celzija. Nekaj več možnosti za uspeh ima domače razmnoževanje z zračnimi grebenicami.

Precej lažje gre z agloanemami, ki s svojimi velikimi in pisanimi listi spominjajo na bolj znane difenbahije, vendar so v suhem sobnem ozračju trpežnejše od njih. Obstaja kar nekaj sort in v glavnem izvirajo iz vrste Aglaonema commutatum. Mlade rastline so večinoma enostebelne, a lahko se razraščajo ob osnovi, kjer polegli poganjki radi poženejo korenine. Za hitrejši dekorativen učinek vrtnarji pogosto posadijo po več vršičkov v eno posodo. Rod aglaonem domuje na tropskih in subtropskih območjih Azije in Nove Gvineje. V nekaterih azijskih deželah rastlino že stoletja gojijo kot prinašalko sreče. Prve rastline naj bi na zahod prispele okoli leta 1885, in sicer (kam pa drugam) naravnost na kraljeve botanične vrtove Kew v Angliji. Kljub strupenosti zaradi vsebnosti kristalčkov kalcijevega oksalata so aglaoneme priljubljene listnate sobnice.

Nekoč predvsem v poročnih šopkih

Pod imenom škrnicelj poznamo lepotico, ki ji botaniki pravijo Zantedeschia aethiopica. Vrstni prilastek strokovnega poimenovanja je zavajajoč, saj v naravi raste na skoraj močvirnih območjih južne Afrike, ne v Etiopiji. Nekoč je imel rod drugačno ime in tako ji marsikdo še danes reče sobna kala. Iz gomoljev odžene puščičasto široke liste in veliko belo cvetje na primernih pecljih. Tako kot pri vseh drugih kačnikovkah, same strupenjače so, to botanično ni cvet, temveč socvetje z vpadljivo spato, po slovensko z ovršnim listom. Škrniclje so vzgajale že naše babice in vzdržljivo cvetje je bilo pogosto sestavni del poročnih šopkov. V novejši ponudbi je nekaj sorodnih vrst in iz njih nastalih sort, ki zacvetijo rumeno, rožnato, oranžno ali zamolklo vijoličasto škrlatno. Tu in tam naletimo na ponudbo pomladnih gomoljev med dalijami in gladijolami. Kot rastline z izrazitim počitkom jih do poletnega cvetenja sadimo v posode ali tudi na vrt, pred zimo pa jih izkopljemo in spravimo na varno.

Razkošje s flamingovci

Za marsikoga so cvetovi flamingovca višek lepote, sploh če je to katera izmed sort z bleščeče rdečimi ovršnimi listi. Torej je to spet kačnikovka, a ima spato razprto, zato je skoraj v posmeh tistim sorodnicam, ki jo zvijejo v tulec ali škrnicelj. V novejšem času je v cvetličarnah na voljo cvetje flamingovca v več barvnih odtenkih, nedolgo tega pa smo poznali samo rdečo barvo. Kdor je imel srečo, je lahko naletel na veliki flamingovec (Anthurium andreanum) ali na manjšo lončno izvedbo, najpogosteje Anthurium scherzerianum. To sta izhodiščni vrsti za mnoge sodobne sorte v nekaj barvnih odtenkih (od bele, rožnate, zelenkaste do cinobraste in skoraj čokoladno bakreno rdeče) in različnih velikostih. Kot lončnice so flamingovci najbolj priljubljeni takrat, ko se s svojo postavo ne šopirijo preveč. Zato radi posegamo po manjših sortah, kjer imajo mlade rastline z enim dobro razvitim cvetom še več cvetnih nastavkov. Kot prvotno tropske rastline imajo flamingovci radi bolj vlažno ozračje pri 22 ali tudi več stopinjah Celzija. Za rast je potreben zmerno kisel šotni substrat, ki so ga vrtnarji vsaj nekoč delali iz močvirskega maha, grobe šote in borove igličevke. Voda za zalivanje mora biti vedno mehka deževnica. V naravi in vlažnem ozračju iz zbitega stebla, na katerem se nizajo listi in cvetovi, odganjajo korenine in čez čas je videti, kot bi se anturij postavljal na hodulje. Takrat je potrebno presajanje in tudi delitev je mogoča.

Cvetoče pasjestrupovke

Takšno je ime botanične družine z nekaj prepoznavnimi lepoticami. Glede strupenosti ime zagotovo ne laže. Zato se le spomnimo na že večkrat omenjeno strupenost oleandrov, ki pa zaradi tega niso nič manj priljubljeni v čebricah ali nekoliko južneje tudi v nasadih na prostem. Manj vemo o adeniju ali puščavski roži, ki je delno sukulentna lončnica zbite rasti z običajno rdečimi in precej velikimi cvetovi. Koreninski vrat, steblo in del korenin so vsaj pri starejših rastlinah izrazito odebeljeni, sočni ali sukulentni. Prav zaradi tega adenij (Adenium obesum) med gojitelji velja za težavnega oskrbovanca. To bolje razumemo, ko si zapomnimo, da je doma iz Afrike – od Egipta do Kenije in Transvaala. Vrtnarji so našli zdravilo za problematično krasotico: poganjek občutljive puščavske rastline cepijo na ravno dobro vraščen potaknjenec oleandra. Zdaj ni več nevarnosti za pomanjkljivo drenažo ob koreninskem vratu, kjer je lahko že nekaj preveč vlažnosti za rastlino usodno. Kdor pa kupi adenij na lastnih koreninah, občasno namreč ponujajo tudi takšne, naj pomisli na puščavske vročine in čase brez kaplje dežja, preden se ob morebitnem nalivu spet prebudi rast. Vodo jim torej dodelimo po kapljicah in po potrebi. V družino pasjestrupovk spadajo tudi dipladenije, ki so po cvetu podobne adeniju, ter madagaskarski zimzelen (Catharanthus roseus), ki pri nas ni zimzelen in zunaj pozebe. Belo, rožnato ali rdeče cvetje pa je podobno našemu zimzelenu. Je že res, da je lepo, toda tudi strupeno.

 Besedilo: Izidor Golob