Skozi trnje do zvezd

Prosti čas | jan. '17

Marjan Manček z vnukinjo Julijo

Tako bi lahko s temi besedami opisali življenjsko in delovno pot Marjana Mančka. Na prvi pogled je ilustrator, karikaturist, stripar in filmski animator človek, poln nasprotij. Videti je zelo resen, pa je ustvaril navihanega Pedenjpeda, dobrodušnega Petra Klepca in prijazno Mojco Pokrajculjo. Je suh in visokorasel človek, pa so ga nekje narisali kot majhnega in okroglega možica. Je zelo tih človek, pa je hotel igrati na glasne bobne. Videti je zelo strog, v njegovih delih pa je polno humorja. Ni ravno mlad, pa še vedno veliko dela, tudi za najmlajše. Prejel je več priznanj doma in na tujem, med njimi so Levstikova nagrada za življenjsko delo (leta 2007), »ker je ilustracija že skoraj štirideset let njegovo najmočnejše izrazno polje, humor pa je njegov razpoznavni znak«, je bilo zapisano v obrazložitvi, nominacija za Andersenovo nagrado za leto 2016, decembra lani pa so mu na 12. slovenskem bienalu ilustracije podelili nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Z risbami in zgodbami prazgodovinskih Hribcev, cucka Cufka in Modrega medvedka so odraščale generacije slovenskih otrok, ilustriral je okrog 200 knjig, od teh 30 avtorskih, likovno zasnoval 5 lutkovnih predstav in realiziral 10 kratkih animiranih filmov.

Živi v vasici Selšček na obrobju Cerknice, kjer mora biti nekaj posebnega v zraku, saj se je tam rodil tudi akademski slikar Maksim Gaspari, znan po svojih duhovitih slikarskih »pikih«. Toda Manček je skromen: »Bistveni so bili očetov smisel za humor in mamina senzibilnost, otroštvo, ki sem ga preživel v Novem mestu v igri z otroki iz soseščine, in knjižnica, od koder sem nosil domov predvsem ilustrirane knjige. In seveda veselje do risanja. Že v osnovni šoli sem zelo rad risal. Moja učiteljica ni vedela, ali naj bo vesela ali žalostna, saj sem večino šolskih odmorov presedel v klopi in risal. Šolske zvezke sem opremljal z risbami, še posebno rad sem v zgodovinske zvezke risal bitke, beležke so bile polne Indijancev, kavbojev in vitezov.« Vendar ga niso sprejeli na likovno akademijo. »Predložil sem svoja dela, a očitno jim moj takratni slog ni bil blizu. Nisem mogel delati sprejemnega izpita.« Diplomiral je iz angleščine in zgodovine, zdržal tri mesece in pol kot učitelj na šoli v podaljšanem bivanju. Ker je pogosto objavljal karikature v različnih časopisih in revijah, si je pridobil status samostojnega umetnika.

Prve objave v tujini

Hotel je spoznati širni svet in že v študijskih letih se je večkrat odpravil na pot s takrat popularnim avtostopom. Še danes se rad spominja dogodka z enega izmed potovanj: »Ko sem približno sto kilometrov pred Oslom stopal, mi je ustavila gospa s tremi otroki v 'katrci'. Prepoznala je jugoslovansko zastavo, ki sem jo imel na nahrbtniku, njen mož je bil namreč veleposlanik v Beogradu, in me po pogovoru povabila v svoj dom. Štiri dni sem ostal pri njih in v zahvalo risal njunim otrokom. Eden izmed teh otrok, Jens Stoltenberg, je postal predsednik norveške vlade (zdaj je generalni sekretar Nata). Njegova mama, gospa Karin, mi je dala naslove redakcij norveških časopisov, ki sem jim potem prodal nekaj karikatur. Takrat sem risal karikature brez besed, dovolj razumljive tudi za Skandinavce. Spoznal sem, da humor ne pozna meja. V Londonu je revija Reader's Digest odkupila dve moji karikaturi, obe črno-beli, urednik pa je hotel imeti barvni, zato ju je pobarval kar sam. Ko sem doma odprl revijo, ki so mi jo poslali, sem rekel: 'O, barve! Se bom pa še jaz potrudil in sam tudi barval.' Pri tem mi je veliko pomagala žena Marta, pobarvala je moje risbe za naslove TV-serije Radovedni Taček, vse avtorske animirane filme in sodelovala z menoj pri nekaterih knjižnih in televizijskih projektih.« Ilustracije redno objavlja v slovenskih revijah za otroke.

O večnih in popularnih Hribcih

Manček je Hribce umestil v prazgodovino. Iz njih so nastali stripi, knjige in filmi. »Morda so nastali malce iz lenobe, ker nisem hotel risati vsega, kar sestavlja današnji svet. V prazgodovini je bilo vse zelo preprosto: ena jama, v kateri so živeli, okolje, gozd, jezero, reka, travniki, trije liki, ki se znajdejo v teh okoliščinah, in številne živali. Ta preproščina mi je bila blizu. Želel sem ustvariti neki novi strip, drugačen od Kremenčkovih, ki predstavljajo današnji svet, le da so avtomobili in televizija kamniti. Hribce sem tudi aktualiziral, prikazal medsebojne odnose današnjega časa.« Hribci so odmevali v animiranih filmih, »zamišljeni so bili kot družinski projekt. Ostalo je pri treh risankah, čeprav so se Japonci zanimali, da bi delali daljšo serijo, a se to ni zgodilo, ker ni bilo produkcijskih osnov v Sloveniji. Pri mojem zadnjem filmu Be je sodeloval tudi sin Mitja, ki je diplomiral iz filmske animacije na Češkem, seveda z računalnikom, medtem ko sem jaz delal klasično, risal na papir in celulojdne folije, kot so to delali pred sto leti. To je zame še vedno čar. Vedno se vračam k mizi, papirju, tušu, svinčniku, ker me računalnik ne zadovolji.« Hribci so v stripu izhajali deset let v različnih revijah: Kurirček, Kekec, Galeb in Ciciban.

Prve stripe je Manček narisal že v otroštvu, intenzivno delal naprej, postali so popularni in na neki način je svoje pedagoško delo nadaljeval z njimi. »Stripi ne kvarijo mladine, kot so trdili včasih. Sredi 90. let prejšnjega stoletja so strip v našem izobraževanju priznali kot vredno pedagoško sredstvo, zgodilo se je, da so kar nekaj mojih stripov uvrstili v osnovnošolske učbenike.« Njegove stripe včasih zaznamuje celo filozofija, spraševanje o svetu. »Morda se v delih res sprašujem o svetu, sploh pri Dajnomirovem liku, in se to odraža v oblačkih, sicer pa svojih pogledov načrtno ne dajem v stripe. Ideje se med igro s svinčnikom nekako podzavestno in postopoma rojevajo,« pojasni Manček. »Da pridem do lika, najprej nekaj časa rišem po papirju, ob tem si včasih izmislim kako besedo in iz vsega skupaj nastane zgodba.« Najraje riše like, ki si jih sam izmisli. »Ker jih potem, ko jih narišem z različnih kotov in v različnih fazah, nekako najbolje obvladam, jih posvojim in vem, kaj početi z njimi. Sam določim, v kakšnem prizoru bodo nastopali, s kom se bodo pogovarjali … Ko pa ilustriram kakšno literarno predlogo, moram nujno izhajati iz nje in se potruditi, da bo bralec sprejel ter razumel likovno sporočilo.«

Ustvarjal je tudi za odrasle

Naredil je več satiričnih risb za odrasle. »Za koroškega pisatelja Janka Messnerja sem ilustriral kar nekaj knjig, polnih ostre satire v zvezi s koroško zamejsko problematiko, sicer pa se mi zdi, da imajo uredniki pri opremi za odrasle raje fotografijo. Poglejte dnevno časopisje, kjer so skoraj izključno fotografije, čeprav je pri nas več mladih, zanimivih in dobrih risarjev. Sprašujem se, zakaj ne dobijo več prostora.«

Kljub izjemnemu opusu pa Marjan Manček ni odvisnik od dela. V življenju najde še druga veselja: »Ob delu rad poslušam glasbo različnih zvrsti: rock, etno, jazz, klasiko. Poleti rad kolesarim, z ženo hodiva na sprehod »po medvedovih stopinjah« v bližnji gozd naše Menišije ali ob Cerkniškem jezeru. Ko bo sneg, si bom spet pripel tekaške smuči. Z vsem tem nekako spodbujam (animiram) samega sebe, da lažje delam.« 

Pravkar je v slovaščini izpisal svoje avtorsko besedilo in dodal ilustracije za knjigo Iz dnevnika čebelice Medke, ki naj bi v prevodu Miloslava Vojtecha izšla v Bratislavi na začetku prihodnjega leta. Knjigo je pred leti izdal Čebelarski muzej iz Radovljice, zdaj pa si jo je zaželelo Slovaško čebelarsko združenje. »Brskam po svojem arhivu in zbiram ilustracije za razstavo, ki naj bi se zgodila v novomeški galeriji Krka že v mesecu januarju. Še dobro, da je v zadnjih letih zacvetel cel šopek odličnih mladih ilustratork, ilustratorjev in filmskih animatorjev, tako da me založniki in producenti pustijo pri miru in se lahko celo posvečam slikarstvu.« Toda ker mu ustvarjalna žilica še vedno veselo, delovno in radovedno utripa, nas bodo zagotovo razveseljevale še številne nove ilustracije.

Neva Brun, fotografije: osebni arhiv M. M. 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media