Varnostna razdalja preprečuje trke
Na kontrolnih točkah na avtocesti lahko preverimo, ali vozimo z ustrezno varnostjo razdaljo.
Na cestah lahko že kar redno opažamo, kako vozniki – kljub dežju ali megli – vozijo povsem blizu drug za drugim. Očitno smo se navadili, da se nam kljub prekratki varnostni razdalji nič ne zgodi. Vendar ne smemo pozabiti, da je zavorna pot sestavljena iz reakcijskega časa in poti zaviranja. Reakcijski čas je v povprečju dolg eno sekundo, a s staranjem se le-ta močno podaljša. To pa podaljša tudi zavorno pot.
Varnostna razdalja je tista razdalja med avtomobiloma, ki jo pri določeni hitrosti prevozimo v dveh sekundah. Omogoča nam, da tudi mi lahko varno ustavimo, če začne vozilo pred nami zavirati. Pri hitrosti sto kilometrov na uro na primer znaša 54 metrov, pri 130 kilometrih na uro pa že 72 metrov. Načeloma znamo vozniki na pogled oceniti, koliko je to, oziroma smo ta občutek vsaj imeli, dokler nismo na splošno začeli voziti mnogo preveč skupaj.
Zavorna pot je sestavljena iz reakcijskega časa in poti zaviranja. Se pravi od časa, ko naše oko zazna, da je avtomobil pred nami začel zavirati, do tega, da dejansko pritisnemo na zavoro. Potem morajo še zavore opraviti svoje delo. Okoli osemdeset odstotkov nesreč se zgodi, ker na cesti nismo pozorni: uporabljamo telefon, klepetamo ali pojemo, in tako reakcijski čas močno podaljšamo. V najslabših primerih smo za katera koli dejanja prepozni.
Imamo kar nekaj pripomočkov, ki nam pomagajo pri ocenjevanju primerne razdalje. Na avtocestah so na določenih mestih označene vstopne in izstopne točke v cono, ki predstavlja pravo varnostno razdaljo. Ko vozilo pred nami prevozi začetno točko merjenja, moramo le še spremljati, kdaj prepelje končno točko, in ugotoviti, kje smo takrat mi. Če smo že prevozili začetno točko, imamo prekratko varnostno razdaljo.
Pomagajmo si s tehnologijo
Na voljo so naprave, ki merijo razdaljo med vozilom pred nami in nas opozorijo, ko je prekratka. V starejša vozila jih je mogoče naknadno vgraditi.
V novih avtomobilih pa lahko izbiramo med različnimi sistemi. Na voljo so taki, ki merijo razdaljo in nas o prekratki le opozarjajo. Lahko pa dokupimo tudi take, ki so pri nevarnosti naleta sposobni ukrepati. Delujejo različno pri različnih hitrostih. Pri nizkih hitrostih zaznajo, da se prehitro približujemo vozilu pred sabo, opozorijo nas z zvočnimi signali in celo sami varno ustavijo naše vozilo. Pri višjih hitrostih pa nas na prehitro približevanje vozilu pred nami opozorijo z zvočnimi signali in zaviranjem. Zavirajo lahko samodejno ali pa nam »pomagajo« pri pritiskanju na zavore tako, da nanje pritisnejo z vso mogočo silo. Velikokrat namreč vozniki, ker nas je strah ali pa se v podobnem položaju še nismo znašli, premalo pritisnemo na zavore in posledično podaljšamo zavorno pot.
Na voljo pa imamo tudi radarski tempomat. Z njegovo pomočjo ohranjamo hitrost, ki smo jo določili, tempomat pa meri tudi razdaljo do vozila pred nami. S prilagajanjem hitrosti vožnje tako sam ohranja pravo varnostno razdaljo. Če se vozilu pred sabo prehitro približujemo, začne sam pravočasno zavirati, če je kolona, naše vozilo tudi ustavi in tako prepreči nalet.
Vožnje s takimi sistemi se je treba privaditi, zato poprosite trgovca z vozili, da vam natančno razloži, kako sistem v vašem izbranem avtomobilu deluje – pri vsaki znamki avtomobilov so namreč manjše razlike. Potem pa naj vas ga tudi nauči uporabljati.
