Moralo bi biti res prelepo ...
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Letos pa ne bo nič s potico mame Neže! Desetletja so se Andrej, Miha, Tone in Ana za vse praznike vračali domov, in odkar se je Lina poročila z Andrejem, se je tudi ona za veliko noč vedno odpravila na deželo k njegovim. Mama Neža je ohranjala tradicijo do podrobnosti in šele pri njej je izvedela za vse navade, ki jih je ljudstvo na tem koncu sveta gojilo in upoštevalo na ta največji krščanski praznik. Doma ni Lina nič izvedela o tem – ko je odraščala, so pri njih potico pekli za prvi maj, za pirhe pa dolgo niti slišala ni.
Ko je spoznala Andreja, pa se je pred njo odprl tudi drugačen svet. Ugotovila je, da o nekem pomembnem delu njegovega življenja ne ve prav nič. Zaljubljenost in potem želja po poroki sta jo zasanjali in nič ni imela proti, ko je Andrej vztrajal, da bo poroka tudi v cerkvi. Ja, takrat je bilo pač tako, mladi niso svobodno živeli skupaj kot zdaj. Mama Neža jo je lepo sprejela, pa saj so živeli dvesto kilometrov narazen in so lahko imeli vsak svoje življenje, ne da bi vedeli vsega drug o drugem. Tako ni mama Neža najbrž nikoli izvedela, da Lina nič ne verjame v vse tisto, kar je bilo mami sveto.
Tako malokrat so se videli, in ker z Andrejem nista imela otrok, da bi jih bilo treba krstiti, mama sploh ni imela priložnosti izvedeti, da tudi Andrej že zdavnaj ne hodi več v cerkev. Za božič in veliko noč sta prihajala domov in sodelovala pri vseh družinskih navadah – pa saj so se večinoma vrtele le okoli hrane. In kdo bi imel kaj proti pirhom, šunki, potici in hrenu. Lina je vse sprejemala kot prastaro navado in se ni nikoli spraševala o čem bistvenejšem.
Zdaj pa je mama Neža onemogla in so jo dali v dom – kaj bi sama počela tam v tistem bregu daleč od prvih sosedov. Za njeno starost je lepota samotne domačije postala nepremagljiva past in ni mogla več ostati sama brez pokojnega moža, Ana pa se bo lahko domov vrnila šele prihodnje leto, ko se upokojila.
Za veliko noč so se torej otroci srečali na prazni domačiji in Miha je šel po mamo, da bo z njimi. Lina je šele zdaj pomislila na to, da bo treba kaj postaviti na mizo. Vendar je Ana mislila na to in na praznični bel prt položila košaro.
»Sem namesto mame nesla jedi k blagoslovu,« je rekla in odgrnila prtiček s košare.
»V cerkev? Saj se vendar ne vidi tisti blagoslov in mama ne bi vedela!« se je Lina zgrozila, kaj vendar njena moderna svakinja počne.
»Ne vidi se, ne, škodovati pa tudi ne more. In ne bi se mogla zlagati mami!«
»Vsa leta pri mami jemo blagoslovljene velikonočne jedi,« je dodal Tone. »Hvala, da si jih nesla. Mama bi vedela, če jih ne bi.«
»Tudi k obredom sem šla, vse tri dni. Od zadnje večerje, trpljenja in smrti do vstajenja. Namesto mame,« je malo uporniško rekla Ana.
»Daj no!« se je začudil Andrej, Lina pa ni vedela, o čem sploh govorijo.
»Midva z Meto sva tudi šla,« je potihoma rekel Tone. »Ne samo zaradi mame. Odkar je umrl tudi Metin oče, sva začela drugače razmišljati in iščeva smisel v vsem tem življenju – in odločil sem se preiskati in preizkusiti, kar sta me učila mama in ata.«
»In?« je napeto vprašal Andrej.
»Ne vem še. Nekakšen mir je v tem – in Meta kar naprej govori, da ne more sprejeti nesmiselnosti sveta in da nekaj mora biti še potem – ah, veliko dela še imam s tem.«
»Včasih pomislim, kako neki se počuti tisti, ki verjame v življenje po smrti ...« je rekel Tone.
»Ja, tudi jaz ne morem verjeti, da ljudje verjamejo vsem tem zgodbam!« se je posmehnila Lina.
»Ampak biti pa mora res prelepo, če verjameš v nekoga, ki skrbi zate in ti lahko vedno pomaga in te čaka tam nekje na drugem svetu.«
»Meni se zdi vse to noro čudno, saj se moja pamet temu res močno upira.«
»Ampak mikavno pa bi bilo verjeti, da smrti ni, da je samo prehod ali da je samo eno spanje pred novim dnem ...«
»Kakšne čudne pogovore imamo – glej, prihajata!«
»O, res! Veselim se mame Neže!«
»Pred njo ne bomo razgrinjali teh svojih misli.«
»Seveda ne, naj se veseli praznika pa tudi svojih nebes in svoje vere!«
Šli so ji naproti, Lina pa je čutila, da bo morala o vsem tem še veliko razmisliti. Se je tudi njej nekje v srcu zganil neznan občutek, da bi moralo biti res prelepo?
