Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
TAŠČINO VMEŠAVANJE
Hčerka naše naročnice se je poročila pred tremi leti. Z možem se dobro razumeta, težave pa ima s taščo, ki preveč uveljavlja svojo voljo v medsebojnih odnosih. Narekuje jima, kaj naj kupita, kam naj gresta na dopust, nazadnje pa je sodu izbilo dno dogajanje ob snahinem rojstnem dnevu. Gospa je že zjutraj poklicala sina in predlagala, da se dobijo na kosilu v znani restavraciji in gredo še na izlet. Sogovornico je to zelo prizadelo, saj je bil to njen dan, zato ga je hotela preživeti tako, kot si je želela. Partnerja sta se sprla, saj je možu zamerila, ker mame ni takoj zavrnil, kar je kasneje naredila sama, in to zelo obzirno, da je ne bi preveč užalila. Slab občutek pa ostaja.
Postavljanje zdravih osebnih mej je zelo pomembno, saj na ta način sporočamo drugim, da se cenimo in ne dovoljujemo neželenih vdorov v svojo zasebnost. Z mejami določamo, koliko fizičnega in čustvenega prostora želimo ohraniti med seboj in drugimi ter kakšno komunikacijo jim dovoljujemo. Postaviti jih moramo vedno, ko prepoznamo, da se počutimo brez moči, nespoštovane, smo zaradi tega pod stresom in čutimo močan notranji odpor. Še posebej moramo meje postaviti takrat, ko drugim dovoljujemo, da kontrolirajo ali celo upravljajo naše življenje. V našem primeru slabo postavljene in nejasne meje dovoljujejo tašči, da se preveč prepleta z življenjem mladih. Ne gre le za to, da sin postavi meje mami, ampak je pomembno tudi, da se zna snaha sama postaviti zase. Za postavljanje meja tam, kjer jih prej ni bilo, je potreben pogum, saj drugi neradi sprejemajo spremembe pri ljudeh, ki so jim blizu. Ko jih postavimo, ne potrebujemo dolgega razlaganja in opravičevanja, dovolj je jasno sporočilo, da bo od danes naprej drugače. Sogovornici sem predlagala, naj si predstavlja, kako bo njeno jasno postavljanje meja izboljšalo kakovost njenega življenja in življenja vseh vpletenih.
Brez postavljenih meja je, kot da bi pustili vrata svojega doma ves čas odprta in bi vanj lahko vstopali poleg dobrodošlih tudi nezaželeni in nadležni gosti, ki vam dopovedujejo, kako bi morali živeti, misliti, čutiti in se vesti. Z mejami predstavljamo sebe in svoja prepričanja, zato ne pozabimo, da sami dopustimo, kako drugi ravnajo z nami – dobro ali pa tudi slabo.
